Ivan Tavčar: na valovih življenja

»Na ljubljanskem Bregu so v niši hiše na številki 10, kjer je bil pri Poljancu in njegovi milosrčni gospe Franji svojčas na brezplačni hrani tudi tisti revni, pisateljsko nadarjeni dijak z Vrhnike, našli naravno posušeno mačko. Precej veliko pravzaprav, če bi mogli sklepati po dolžini navzdol zvitega repa, ki daje slutiti, da ga je njegova lastnica skušala potegniti med noge. Negotovost, strah, mučnost položaja? Mučen in obenem močen prizor. Splet nesrečnih okoliščin ali dar iz zaobljube; nekakšno zaščitno znamenje, ki po zgledu patricijskih hiš v mestu na vodi kakor gatto mummificato varuje hišo in ves rod? Če bi stene (spre)govorile, bi vedele povedati nadvse zanimivo zgodbo … Veliko zgodb. Vendar trmasto molčijo, se morda po tihem smejijo in po malem ječijo, drhtijo – od žalosti in sreče, vsakega po malem. Jaz pa se jih dotikam, odetih v prijetno sivino, da bi v navzočnosti sebe in odsotnosti tistih, ki jih ni več, vendar so bili prav tu, prišla v dotiko z njihovimi svetovi, potopljenimi v preteklost, skrbno shranjenimi med črkami in preoblečenimi v ganljive zgodbe o Janezu in Meti, Agati in Juriju, Konstantinu in Serafini, sanjskih kontesah Amaliji, Lini, Ani in Karolini, o Franci z Dobja ali krivoverki Katarini – in še mnogo, mnogokom. In tipam čudovite pozlate elegantnih dvokrilnih vrat, da bi pod njih bleščečo belino, ki je že zdavnaj prekrila rjavino kostanjevega lesa in uprizarja razkošje in blesk, v poznem jutru 21. stoletja odluščila notranje plasti in z njimi plasti in pomene nekdanjih časov in prostorov. Pomene in plasti tam v sredi med omikanim mestnim veljaštvom, kakor bleščeče in vendar bledo še dandanašnji odseva v podobi hiše ne Bregu, kjer si je Tavčar po poroki ustvaril dom in se pogospodil, ter kajžarsko bitjo s koreninami v krajih, kjer se naokrog razprostira gozd kostanja in zelenega bukovja, kjer se oglašajo ptice, zlasti strnad, in se skozi ozko sotesko v dolino privije reka. In kjer se Tavčarju v stiku z naravnimi silami ob skorajšnjem koncu velike vojne nazadnje povrnejo pisateljske moči, da bi mogočno sklenil svoj pisateljski ciklus …« (str. 7–8)

»Če bi stene (spre)govorile, bi vedele povedati nadvse zanimivo zgodbo …« To je stavek iz uvodnega odstavka knjige Urške Perenič o Ivanu Tavčarju, najbolj tehtne knjige, ki je izšla ob lanski stoletnici pisateljeve smrti. Kljub temu da stene molčijo, nam mnoge spregovorijo v Tavčarjevih delih, zgodbe se porodijo v pisateljevi bujni domišljiji. Zgodbo pisatelja samega pa v sveži interpretaciji beremo v tej knjigi …