Za ves pekel se lahko zahvalim Karli

Bolje bosa trnje mleti kot pijanca vzeti, 2. del

»Pred sprejemno pisarno sem zagledala sestro Karlo. 'Enga ti bom morala zrihtat, da ne boš kot puščavnica!' se je zasmejala in izginila v ordinaciji.

V mojih 'govcah' je skopnel sneg, na gredico tik ob steni je ves dan sijalo sonce, zato je zgodnja solata, ki sem jo posejala, kmalu ozelenela. Zase in za hčerko sem naredila 'pohane šnite', nabrala solato in najino skromno kosilo je bilo takšno, da bi ga še angelčki jedli. Nerodno je bilo edino to, da se je iz dneva v dan ponavljalo.

Sredi maja pa me je Karla spet ustavila. 'Poznam nekoga, ki bi bil ravno pravšnji zate,' mi je rekla. Ne vem, kaj je bilo krivo, da sem ji prisluhnila. Je zaradi svojega poslanstva, ki ga je imela v naši ustanovi, vzbujala zaupanje? Sem bila že predolgo sama in tako prekleto revna, da sem si po tihem želela, da bi imela ob sebi moškega, ki bi mi pomagal in mi stal ob strani? Prikimala sem: 'Ja, gospa Karla, morda bi se pa res lahko s kom spoznala.' 'Odlično!' je vzkliknila, 'takoj jutri, po službi, ga pripeljem k vam.' Malo se mi je zdelo čudno: 'Kako? K nam?' Mislila sem, da se bova spoznala kje ob kakšni kavi. To bi mi bilo še najbolj všeč.

Naslednji dan so ga pripeljali kar s kombijem, v katerem je imel nekaj svojih stvari. Čakaj malo, no, človeka sem videla prvič, pa se ja ne bo kar vselil v mojo hišo?! Točno to se je zgodilo. Ernest me je mrko gledal, medtem ko je Karla klepetala in klepetala ter ga kovala v zvezde. 'Boš videla, prav lepo vama bo!' mi je zatrjevala, ko se je poslavljala. Potem sva ostala sama. Jaz sem bila v zadregi, on pa lačen. Pripravila sem mu nekaj za pod zob. Hčerka je vsa preplašena sedela na kavču in strmela vanj. Imelo me je, da bi ga napodila, a sem se bala zameriti Karli.

Kaj sem si nakopala na glavo, sem spoznala že naslednji dan. Nisem vedela, da ga moram zjutraj poklicati, da gre v službo. Nihče mi ni tega naročil. Ker se je prepozno zbudil, je začel renčati. V jezi mi je razbil vazo, potem pa odšel. Vrnil se je za menoj, ko je bilo kosilo že skuhano. Takoj se je brez besed usedel za mizo, v krožnik sem nalila gosto krompirjevo kuho in ga postavila predenj. Povohal je, in ga odrinil. 'Teh pomij ne bom nihče žrl!' je zarobantil. Šibila so se mi kolena. Postajalo me je strah. Kako naj tega možakarja, ki je grob in nasilen, po drugi strani pa popoln tujec, postavim pred vrata? Prekleta Karla!

Nasilje z njegove strani se je le še stopnjevalo. Ker še nisem imela pralnega stroja, sem perilo namakala v škafu. Ko je šel mimo, ga je brcnil, da se je voda razlila po bregu navzdol. Brez najmanjšega razloga ga je zagrabila jeza. Zagrabil je mokro rjuho ter jo začel trgati. Potem jo je vrgel na tla in skakal po njej.

Ni bilo dolgo, ko so ljudje izvedeli, kdo se je preselil k meni. 'Za božjo voljo,' so mi govorili, 'mar ne veš, da je Ernest težje duševno prizadet?' Kako naj bi vedela?! Zaupala sem Karli, saj je bila vendar medicinska sestra!

Za vse večne čase si bom zapomnila 15. marec 1985, ko me je ta ženska kot nekakšna ženitovanjska posredovalka pahnila v pekel, iz katerega sem se kasneje komaj rešila! Pahnila me je v naročje zverini, zaradi katere sva s hčerko bežali podnevi in ponoči na varno. Več kot 414-krat sva se skrivali po tujih kleteh, podstrešjih, hlevih, pri sosedih in v gozdu. Karla je včasih prišla pogledat, kako živimo, a takrat je bil Ernest zmeraj hinavsko miren.

Nekoč sem po goli sreči našla odločbo, ki jo je izdala tako imenovana Občinska skupnost socialnega skrbstva. V njej je črno na belem pisalo, da je Ernest F. že od otroštva živel zaradi svoje neprilagojenosti pri različnih kmetih, kjer je opravljal kmečko delo in se s tem preživljal. Končal je tri razrede osnovne šole, leta 1962 pa je bil uvrščen v kategorijo težje duševno prizadetih. Lastna družina se ga je bala, zato so si ga podajale različne rejniške družine. Odločba je bila izdana zato, ker se je preselil k meni in država se je čutila dolžno, da mu družbeno denarno pomoč ukine. Ostala sem brez besed. Spraševala sem se, ali je Karli nekdo plačal, da mi ga je 'podvalila'.

Spominjam se, kako sva s hčerko bežali od njega ravno za novo leto, bilo je več kot deset stopinj pod lediščem. Premraženi, prestrašeni in lačni sva se stiskali na seniku in čakali, da se zdani. Ko je potem šel psihopat v službo, sva prišli domov, da sva nekaj pojedli in se ogreli. Jemal je tablete in jih zalival z alkoholom. Tudi po liter slivovke je popil na dan. Od prvega dne me je tudi spolno zlorabljal. O, kaj vse je počel z menoj! Kadar sem mu ušla, se je lotil živali. Ubogo kozo (fotografijo sem ti poslala) je tako grobo spolno zlorabil, da je niti veterinar ni več mogel zašiti. Revo sem fotografirala, ko je vsa krvava umirala v senu.

S hčerko, ki ji prav tako ni dal miru, sva se znašli v hudi duševni stiski. Kolikokrat sem pomislila na Karline sladke besede, ko mi je govorila, da je Ernest priden za delo, da ima denar, da mi bo pomagal, da bom lažje živela.

Zaradi Ernestovega nasilja so si pri nas podajali kljuke tako policisti kot tudi socialni delavci. Hčerka je neštetokrat pisala domačo nalogo na skednju, ob sveči, ker ji je grozil, kaj vse bo naredil z njo. A moralo je miniti veliko let, preden so ga prisilili, da se je preselil v lopo. Nagnali so mu strah v kosti, tako da me danes pusti pri miru. Žal, žal pa sem zaradi vsega hudega, kar sva s hčerko prestali, njo izgubila. Vse bi dala, da bi jo imela ob sebi, tako jo pogrešam. Za ves pekel se moram 'zahvaliti' Karli. S svojimi 'ženitovanjskimi posredovanji' mi je uničila življenje. Vse, kar si želim, je, da bi se mi opravičila. Bojim se, da tega ne bom dočakala.«

(Konec)