Pred potjo je rekla: »Mat' 'ma jajca, pa gre.«

Silvana Jezeršek iz Kopačnice se je nekega dne odločila, da bo svojo vlogo »podpornice« zamenjala za vlogo glavne akterke. Na aplikaciji Strava je izrisala kolesarsko pot od doma do Novega Sada in družini obelodanila, da se bo za prvomajske praznike z električnim kolesom odpravila na tridnevno pot.

Kopačnica – Družina je bila malodane osupla, ker skoraj ni verjela, da bo Silvana to res storila. »Mat' 'ma jajca, pa gre,« je bila odločna in se je nekega jutra odločila, da bo premagala dobrih šeststo kilometrov dolgo razdaljo do Srbije v treh dneh. Bil je dež, bilo je veselje, po licu je stekla tudi kakšna solza. »Nisem bila utrujena na način, kot recimo ko greš v strm hrib in si utrujen, drug način utrujenosti je to,« svojo zgodbo začne Silvana, potem ko je od kolesarske avanture od Kopačnice do Novega Sada minilo že skoraj dva meseca. »Dnevno sem bila na kolesu dvanajst ur, ob tem ti malce pade koncentracija, na koncu nisi prepričan vase, ko te prehiti avto. Pa ne da boš ravno padel, ampak se bojiš, da boš neprevidno zavijugal, ker nisi več povsem osredotočen na cesto,« se svoje poti spominja Silvana, ki pravi, da ni »divjala«. »Vozila sem se s hitrostjo od 20 do 25 kilometrov na uro.«

Večna podpora

»Ves čas svojim športnim prijateljem nudim športno podporo. Pred dvajsetimi leti sem bila za celotno hotaveljsko društvo tista, ki sem šla z avtobusom z njimi v Ljubljano, pazila na njihova oblačila, ko so tekli maraton, in jih v cilju čakala z njimi. Da ne bo pomote: to sem počela z veseljem, ampak včasih sem si pa rekla, zakaj ne bi tudi jaz poskusila. V ekipi podpornih članic sem bila tudi lani, ko sta se mož Boštjan in njegov prijatelj iz naše tekaške 'bande' odločila, da gresta peš na morje. Sicer v štirih dneh, ampak vseeno sta prehodila oziroma pretekla šestdeset kilometrov na dan, prijateljica nas je spremljala z avtom. Pa sem prvič pomislila, da bom šla, čeprav sem se zavedala, da bom verjetno premalo 'sivna' in ne bo nihče mislil, da resno mislim,« se nasmeje Silvana.

Prvi dan – dež

Vprašam, ali jo je pred odhodom kaj stiskalo. Odvrne, da niti ne. »Le zadnji dan pred 'dnevom D', ker sem se zavedela, da naslednji dan pa res grem. Vreme ni kazalo, da bo najlepše, ampak sem si mislila, da bolj ko bom šla proti vzhodu, bolje bo. Nisem si pa mislila, da bo prvi dan res ves čas deževalo.« Ob peti uri zjutraj je krenila na pot. »Do 1. maja, ko sem šla, sem imela tisoč kolesarskih kilometrov 'odbrcanih', zadnjica me ni nič več bolela. (smeh) Malo pred peto uro zjutraj sta prišli moji prijateljici in mi prinesli 'startno številko' v obliki rožice gerbere. Pripela sem jo na nahrbtnik in krenila na pot izpred domače hiše v Kopačnici. V Vašah pri Medvodah se je že ulilo. Preoblekla sem se v anorak in v dolge kolesarske hlače in šla naprej, v Ljubljani je začelo deževati še bolj,« se prvih ur kolesarske avanture spominja Silvana. »A od začetka sem vedela, da moram vztrajati, saj moram biti v nedeljo ob dveh popoldne na Petrovaradinu, kjer me bodo čakali prijatelji in družina.«

Okvara navigacije

V bližini Čateža je okrog treh popoldne na kolesu nehala delovati navigacija. »Vedela sem, da moram priti do Zagreba, čeprav sem bila samo enkrat v življenju tam kot otrok in se mi ni niti sanjalo, po kateri poti moram iti,« pove. Na srečo je imela s seboj tabelo krajev, skozi katere naj bi šla, in približne razdalje med njimi. Prišla je do Zagreba, do večera je morala prikolesariti še do Dugega Sela, kjer je imela rezervirano prenočišče. »Prenehalo je deževati, mokra sem bila kot miš, na bencinski črpalki sem vprašala za smer. Možakar si je vzel 20 minut časa, da je po Googlu poiskal pot do Dugega Sela. Svetoval mi je, naj se držim poti ob Savskem nasipu. Po kar nekaj izgubljanjih in obračanjih sem naposled prišla do cilja. V nastanitvi, ki je bila ob rezervaciji videti super, je v resnici potekala prenova. A kljub temu so bili lastniki zelo prijazni, nudili so mi vse, lastnik mi je želel posoditi avto, da bi se v Zagreb peljala na večerjo, ker v vasi ni bilo popolnoma ničesar. Bila sem preveč utrujena, da bi šla, tako da so mi naročili dostavo hrane,« se spominja prvega dne, ki je bil vse prej kot popoln. »Tudi kakšna solza je pritekla, se mi zdi, da je to za žensko vseeno malce drugače kot za moškega. Ko sem se zvečer slišala z možem, sem upoštevala njegov 'sušilni' nasvet: klimatsko napravo sem nastavila na 30 stopinj. Zjutraj so bila vsa oblačila suha kot poper.«

Nov dan, nova pot

Po zlatem večernem nasvetu moža Boštjana je Silvana nadaljevala pot proti Vinkovcem v Slavoniji. »Ko sem zjutraj poklicala moža, da bom krenila na pot, se je doma usedel v avto in me na poti dohitel. Kar kamen se mi je odvalil od srca, ko je prišel. Malo je vozil pred mano, malo za mano, vmes je prebral eno knjigo, jaz sem se na kolesu končno imela lepo. Povsem drugi občutki so me prevevali na ta dan, tudi navigacija je spet začela delovati.« Kraji, skozi katere se je vozila, pravi, so zelo podobni krajem na Slovaškem, ki jih je dobro navajena. »Vsakih nekaj let greva z možem k prijateljem na Slovaško, hrvaške vasice so zelo podobne njihovim. Povsod, kjer sem se ustavila, so me spraševali, od kod prihajam, kam grem, zelo prijazni so bili. Tudi dve poroki sem videla.« Vprašam, ali se je ustavila in pogovarjala z njimi. Se zasmeji: »Ne, nisem se povabila, sem se kar naprej odpeljala.«

Pretresljivi prizori

»Še vedno se čutijo in so vidne posledice vojne,« mi pove. »Ogromno je še prerešetanih hiš, ki verjetno ne bodo nikoli obnovljene. Zelo veliko se jih prodaja. Predvidevam, da so lastniki ali umrli ali pa so v njih živeli Srbi, ki so se morali izseliti.« Oba z možem pa sta si zapomnila pretresljiv prizor, ki sta ga videla na poti, on iz avta, Silvana s kolesa. »Ko sva se zvečer pogovarjala, me je Boštjan vprašal, ali mi je na poti tistega dne kaj posebnega ostalo v spominu. Odvrnila sem mu, da imam vedno, ko se vozim skozi Vukovar, cmok v grlu, glavna cesta namreč vodi mimo pokopališča. Obema je ostala v spominu stara gospa v črnih oblačilih in s torbico za k maši, oprta na palico, ko je šla na pokopališče. Nisem je videla v obraz, ampak videla sem jo, kako je šla, ženica, skrušena ...« Obe premolkneva.

Od Vinkovcev do Novega Sada

Zadnja etapa tridnevne kolesarske avanture je bila od Vinkovcev do Novega Sada. »Boštjan me je počakal na mejnem prehodu pred Bačko Palanko. Na drugi strani je lepo asfaltirana kolesarska pot, ki vodi do Novega Sada, na njej je tudi ogromno sprehajalcev.« Do cilja na Petrovaradinu jo je ločilo še šestdeset kilometrov oziroma slabe tri ure vožnje. »Boštjan me je klical, kje sem, ker me na Petrovaradinu že čakajo moji hčeri Marijana in Aleksandra, prijateljica Maja Zaklan, njena mož in sin. Vzhičenje, ko sem prišla na cilj, je bilo neizmerno. Ko veš, da je konec, da ti na poti ni počila guma, da je razen prvega dne deževja šlo vse po načrtu.« Pričakale so jo tudi televizijske kamere, ob petih popoldne je bil prispevek o njenem podvigu že na srbski televiziji. »V gostilni, kamor smo šli na kosilo, niso imeli televizije, pa se je prijateljica znašla in nekoga prosila, da je prispevek posnel na telefon in smo ga vseeno lahko pogledali,« se zasmeji. Ostali so še v ponedeljek, ko jih je ob praznovanju praznika đurđevdan (jurjevo) Majine družine obiskala še novinarka lokalnega časopisa, ki je pripravila članek o Slovenkinem kolesarskem podvigu. Silvano nadvse veseli tudi to, da sta s prijateljico iz Srbije povezani kot sestri, zato ni naključje, da na vprašanje, kaj je potegnila iz opisane avanture od Kopačnice do Novega Sada, hudomušno odvrne: »Včasih je imela Nokia slogan Nokia – connecting people (Nokia povezuje ljudi), jaz pa sem prepričana, da šport povezuje ljudi.«