»Manita« roglja

Nacionalni park Paklenica večina pozna predvsem po steni Anića kuka, ki je visoka približno 350 m in preko katere potekajo številne različno zahtevne smeri. Slovenski plezalci so tukaj pustili globok pečat. Paklenica sama ponuja tudi številne pohodniške poti, ravno tako tudi zanimiv podzemni svet, ki je vreden obiska. Ena takih jam je Manita peć. Opis današnje ture, nas bo popeljal do jame, nato pa bomo nadaljevali na Zoljin kuk in Vidakov kuk. Slaba stran ture je, da potrebujemo dva avta, ali pa če turo temu primerno podaljšamo. Kakorkoli že, tura je vredna obiska!

Glavni vhod v kanjon Velike Paklenice je v Starigradu. Iz Kranja je do »Pakle« približno štiri ure vožnje oz. 360 km. Vstopnina je za člane Planinske zveze Slovenije nekaj cenejša. Vzpon do Manita peći začnemo s parkirišča in se po urejeni, lahko rečem skoraj turistični poti povzpnemo do odcepa proti jami. Vzpon proti jami poteka v prijetnih okljukih in ni naporen. Do jame premagamo okoli 500 višinskih metrov in potrebujemo dobro uro. Kaj pomeni ime jame? V jamo so nekdanji prebivalci Velebita, sploh iz vasi Tomići, hodili po vodo. Potrebovali so tri ure hoda do jame, zato so jih ljudje imenovali »maniti«, kar pomeni divji. Jami bi po slovensko lahko imenovali »Divja jama«. Fascinantni so kapniki, sploh tisti, ki ga imenujejo »Vještica« oz. čarovnica. Vsekakor je vredna ogleda, pred obiskom samo preverite, kako in kdaj je odprta.

Po ogledu jame nadaljujemo naprej v smeri Zoljinega kuka. Po strmem terenu se dvignemo nad jamo, nato pa se vzpenjamo po kamnitem, zagruščenem pobočju, ki terja previdnost. Bližamo se steni. Pot čez steno se nadaljuje v eni od grap. Pot je zavarovana. Če hodimo tukaj s skupino, svetujem uporabo čelade. Ko izstopimo iz grape, nadaljujemo po skalnatem svetu, ki zahteva stabilen in trden korak. Dosežemo Zoljin kuk, s katerega se nam odpre lep razgled na Vidakov kuk, Bojin kuk, na Vaganski vrh, Aniča kuk. Nekaj korakov sestopimo z Zoljinega kuka in nadaljujemo levo. V tem delu se pot spušča, ponekod je zavarovano. Vsekakor teren, ki ne dovoli napak. Naj opozorim, da je velebitska skala ostra in surova, da je včasih dovolj že, da se nanjo le naslonimo in dobimo odrgnino. Ko se pot položi, nekaj časa poteka po travnati dolinici, ki jo obkrožajo skalni balvani in ošiljeni vrhovi. Počasi se začnemo vzpenjati do odcepa za Vidakov kuk. Tudi ta del poti je zavarovan. Nekaj je jeklenice, nekaj je skob, za lažji vzpon. Zadnji, vršni del vzpona je izpostavljen in neverjetno razgleden.

Z vrha sestopimo po poti vzpona. Ko dosežemo razcep, nadaljujemo levo. Nekaj korakov naredimo in smo na nekakšnem prevalu, kjer se nad nami pokaže skala, ki ima povsem obliko slona. Vzemimo si čas. Velebit je izjemen. Sledi sestop po manj zahtevnem svetu v smeri Županovega dolca, kjer je fino, če nas čaka še en avto. No, roko na srce! Če smo dobro uhojeni in hitri, se lahko z Vidakovega kuka tudi po poti vzpona vrnemo do izhodišča, do vhoda v Veliko Paklenico.

Nadmorska višina: 864 m
Višinska razlika: 900 m
Trajanje: 5–6 ur
Zahtevnost: 4 / 5