Sto štiri leta Ivanke Uršič

Ivanki Uršič so ob njenem 104. rojstnem dnevu osebno voščili predsednik Sveta Krajevne skupnosti Primskovo Božo Zupan, v imenu Krajevne organizacije Rdečega križa Primskovo predsednica Silva Bizjak, Štefka Eržen in Mira Petrič, ki je tudi Ivankina nečakinja, ter soseda Metka in Marko Čavlovič. Slavljenko so med drugim razveselili s šopkom rdečih nageljnov, knjigo Vrenje v Kranju od 1986 avtorja Vitomirja Grosa in unikatno rojstnodnevno čestitko z zelo lepim sporočilom: »104 leta modrosti, 104 leta zgodb, na leta neprecenljivega navdiha za vse nas. Iskrene čestitke ob izjemnem jubileju!«

Ivanka Uršič, ki je kljub svojim letom še vedno čila, je recitirala pesem o godu in o Primskovem in z besedo segla v zanimive spomine. Spomine o tem, kako je leta 1928 cela vas hodila h Grudnu in Kovaču poslušat radio, vsak je imel nekaj časa slušalko na ušesih. »Mama je včasih rekla, da če bom kakšnega Kovačevega srečala, naj vprašam, kakšno bo vreme.« Njen mož, ko je delal v Železarni, je enkrat za nagrado dobil radijski sprejemnik, a ko so skupaj spravljali denar za hišo, so ga prodali.

Beseda je nanesla tudi na stare primskovške družine, družabno življenje, na prvo šolo, ki so jo zgradili na Primskovem, na prvega učitelja Luznarja, ki ga je rada imela cela vas. Pa na furmane, prvo elektriko, ki je na Primskovo prišla leta 1932, na prvo trgovino, gostilno v vasi, tudi na širna polja, ki jih danes več ni ...

Ivanka Uršič, rojena Košnik, živi v pritličju svoje hiše na Primskovem še vedno dokaj samostojno življenje, zanjo lepo skrbijo njeni domači, pri vsakdanjih opravilih pa ji pomagajo tudi negovalke. Kot otrok je kranjskim meščanom raznašala jajca in mleko in že takrat od napitnin kupovala časopis Slovenec. Vedno je rada brala, prvo knjigo je prebrala, ko ji je bilo osem let.

V družini je bilo sedem bratov in sester, Ivanka je bila najstarejša in je bila pogosto za varuško sorojencem. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala na Primskovem, je začela delati v Jugobruni (kasnejši Tekstilindus), pri 23 letih je odšla v gospodinjsko šolo na Malo Loko pri Trebnjem. Zatem se je zaposlila v kuhinji bolnišnice na Jesenicah in kasneje v kuhinji hotela Špik. Nad garažami hotela sta stanovala s sinom, mož pa je stanoval na Koroški Beli. Na Primskovem so začeli graditi svojo hišo in se vanjo vselili leta 1956. Zadnje delovno obdobje je preživela v tovarni Iskra kot delavka za trakom. V pokoj je odšla predčasno, saj je bila že dovolj stara, doma pa so potrebovali varstvo vnukov. Njena rodbina Košnikovih je zapisana v družinskem drevesu, za kar je sinu Franciju uspelo pridobiti podatke. S tem bo ostal spomin na sorodnike, ko je po domače Vampretova Johanca »gor rasla« na primskovški kmetiji, ki je danes na tem mestu ni več.