Katarina in Franc Praprotnik sta imela 22 vnukov. Na letošnje srečanje jih je prišlo 13, med njimi Janez Praprotnik (skrajno levo, stoji), ki je pripravil družinsko drevo, njegov brat Matej (skrajno desno, čepi), ki je poskrbel za prostor in hrano v Ribnem, ter najstarejša Daca Perne iz Podbrezij (tretja z leve, stoji). / Foto: Nik Bertoncelj
Veliko družinsko srečanje
»Naj dvajset sestričen in bratrancev, ki vsak zase ustvarjamo dragocene in neponovljive zgodbe, na srečanje prinese svojo neponovljivo življenjsko izkušnjo. Naši potomci jih bodo prenašali naprej kot dragocen zaklad rodbine. Naši stiski rok, objemi in spomini naj nas po osmih letih ponovno povežejo v eno veliko srčno družino, ki drži skupaj in se zaveda svojih korenin,« so v vabilo na srečanje velike in razvejane družine, potomcev Katarine in Franca Praprotnika iz Ljubnega, zapisali njuni vnuki.
Kar okoli sto članov razširjene družine Praprotnik, potomcev Mohorjevih iz Ljubnega, se je na sončno septembrsko nedeljo zbralo v Ribnem na že petem srečanju družin vnukinj in vnukov Katarine in Franca Praprotnika.
Franc Praprotnik, Pepelov iz Ljubnega, in Katarina Zupančič, Anževa s Posavca, ki sta jo, staro le dve leti, po smrti matere k sebi v Ljubno vzela teta in stric brez otrok, sta bila rojena istega leta, 1892. Poročila sta se septembra 1921, kmalu po koncu prve svetovne vojne. Od tete in strica sta za poročno darilo dobila kmetijo.
»Stari oče je bil kmet, tudi furman, mama pa gospodinja. Gojil je zajce, strojil kože in delal iz njih copate. Zelo rad je tudi eksperimentiral s sadjem, zgradil je posebno sušilnico. Spomnim se, da sta na ganku imela skrinje, polne suhega sadja,« je povedal Janez Praprotnik, eden od dveh sinov Katarinine in Frančeve hčerke Ane.
Po poroki se jima je rodilo 11 otrok; žal je eden od sinov umrl že kot dojenček, drugi kot mlad fant med drugo svetovno vojno, komaj deset let je bila ob smrti stara tudi hči Angelca. Vsi drugi pa so se poročili in imeli potomce ter tako ustvarili družino, v kateri lahko danes naštejemo skupaj že 229 imen, od tega 164 krvnih sorodnikov.
Večina jih živi med Kranjem in Bledom – tudi v domači hiši, kjer je ostal sin Jože, se še pišejo Praprotnik –, bogata veja družinskega drevesa pa se je razrasla tudi v okolici Kamnika.
»Ena od hčera, moja teta Katarina, je bila kuharica pri župniku Babniku. Ko so ga prestavili na Homec, je šla z njim, tam spoznala Lovra Peterlina in se z njim poročila. Kasneje je za njo prišla še druga teta, Jožica. Prav tako si je, z domačinom Jožetom Pogačarjem, ustvarila družino na Hudem in bila vse do svoje smrti organistka v cerkvi v Radomljah,« je povedal Janez Praprotnik, sicer avtor družinskega drevesa.
Prvič so se potomci Katarine in Franca Praprotnika na družinskem srečanju zbrali leta 1982. »Podatke o družini je začela zbirati sestrična Daca Perne, prvo srečanje pa sta v Ljubnem organizirala Jože in Slavka Praprotnik,« se spominja Janez Praprotnik.
Še na četrtem srečanju pred osmimi leti v Žejah je bilo prisotnih pet njegovih stricev in tet, zadnja od otrok Katarine in Franca pa se je lani poslovila Julka Fajfar iz Ljubnega. Od prve generacije potomcev in njihovih zakoncev tako živi le še soprog ene od hčera, Jožice, Jože Pogačar, ki jesen življenja preživlja v domu starejših v Trzinu in se letošnjega srečanja ni mogel udeležiti.
Prišli pa so številni drugi: trinajst od dvajsetih še živečih vnukinj in vnukov, njihovi pravnuki, prapravnuki in tudi najmlajši v družini, komaj dober mesec star Rafael.
Na srečanju so razvili plakat – družinsko drevo z imeni vseh potomcev Franca in Katarine Praprotnik. Pripravil ga je eden od vnukov, Janez Praprotnik iz Radovljice, skupaj z bratom Matejem ter bratranci oz. sestričnami Olgo, Jožetom, Vojkom, Vando in Dragico soorganizator letošnjega srečanja v Ribnem. / Foto: Nik Bertoncelj
Organizatorji srečanja, brata Janez in Matej Praprotnik ter Dragica in Luka Perne, Jožica in Jože Bevc, Olga Jeklar, Valerija Pogačar, Vojko Frelih, Jože Praprotnik in Zorka Knific, so na prostoru za piknike v Ribnem pripravili bogat program, ki je vseboval družabne in športne igre, kviz na temo družinske zgodovine in skupno prepevanje. V hiši Katarine in Franca se je namreč veliko prepevalo in še danes so Praprotniki poznani po ubranem petju. Mateja Praprotnik Dolar, pevka in zborovodkinja, je posebej za srečanje pripravila prilagojeno besedilo pesmi Sijaj sijaj sončece, ki so jo sorodnik tudi skupaj zapeli.
Takole gre: Franc in Katarina sta / nekoč ljubila se / iz čiste te ljubezni / družina tukaj je.
So leta hitro tekla / rodbina rasla je / 'z Mohorjeve držine / nas danes tokle je.
Naj nam zdravje dobro služi / sreča spremlja nas / da spet se skupaj zberemo / ko pride pravi čas.
Nagovor najstarejše med vnuki in vnukinjami Dace Perne, rojene Praprotnik / Foto: Nik Bertoncelj
»Čas teče, družine rastejo, prihajajo novi obrazi, nekateri nam dragi ljudje pa žal odhajajo in z nami ostajajo v spominu,« pa je udeležence prisrčnega družinskega srečanja nagovorila najstarejša od vnukinj, Dragica - Daca Perne.
»Katarina in Franc Praprotnik sta imela enajst otrok in ti skupaj 22 potomcev, nas, bratrancev in sestričen. Družinska veja se je tako razrasla v pravo drevo. Imamo otroke, vnuke, pravnuke. Našim že vsem pokojnim staršem so naši najmlajši prapravnuki, babici Katarini in dedu Francu pa bi bili že trikrat pravnuki. Morda se vsi med seboj niti ne poznamo več po imenih, a ko rečemo Praprotnik - Mohorjevi, vemo, da pripadamo isti zgodbi naših staršev, ki se je začela pod streho v Mohorjevi hiši, v domu, iz katerega izhajamo. Današnji dan naj zato ne bo samo srečanje sorodnikov, naj bo dan spominov, smeha, pogovorov, novih poznanstev in družinske povezanosti. Naj bo dan za igre, ki nas čakajo, za kviz o našem rodovniku in družinskem drevesu, naj bo še posebno dan za pesem, saj so bili naši predniki v veliki večini zelo dobri pevci, prav tako pa imajo danes odlične naslednike.
Naj naši najmlajši spoznajo svoje sorodnike, slišijo kakšno zgodbo o svojih prednikih, začutijo, da pripadajo eni veliki družini, ki zna ohranjati vezi.«
