Japica kot politik

Vrnimo se k političnemu kontekstu tistega časa.

Medtem ko so Štrithovi, torej teta Marička, stric Francl ter strica Aci in Ciril ne samo povečevali svoje premoženje s pomočjo solidnih študijev in gospodarske dejavnosti, je bila teta Anica (1891–1976), hči tete Zefe in strica Tomšeta, že pred začetkom prve svetovne vojne mati dveh otrok. Joža se je rodil leta 1912, Nuša 18. 12. 1914, Maša je sledila 15. 3. 1916. (Glej Velika vojna ter Dobro situirani Franckovi)

Leta 1920 se je teti Anici rodila še Saša, leta 1926 pa Tatjana. Prav tako leta 1920 se je poročila teta Mima (27. 3. 1898 – 5. 4. 1977) – ne sicer z mladim baronom Lobkowitzem, ki je s padalom pristal na Franckovi njivi in ji pisal pisma, ki jih je Franja Majzelj skrivala pred hčerko, ampak s sinom iz prav tako znamenite in premožne družine. Japica, tast tete Mime, je bil izjemno sposoben in uspešen politik. Imel je tri sinove: Joška, ki je bil generalni tajnik TPD, Branka, ki se je odločil za vojaško pot in je bil kar nekaj časa adjutant kraljice Marije, in Bogdana, ki je bil bančni ravnatelj v Mariboru. Pri tem je Bogdana (24. 10. 1894 – 23. 12. 1948), bivšega Atkovega sošolca in moža tete Mime, »oče šibal naprej«, kot je govorila teta Marija. (Glej Dobre partije Majzljevih, Atek in teta Mima ter Franckovi in spremembe)

Teta Ani je povedala, da je bil Japica »nezakonski sin ene poštarce« – kar se mi zdi malo verjetno glede na zapiske v cerkveni knjigi iz tega časa. Je pa Japica sam imel nezakonskega otroka, ki so ga »odpravili v Ameriko«, pri čemer bi bilo mogoče, da je bila mati tega otroka poštarica. (Glej Josip vitez Pogačnik)

Podobno kot Janez Evangelist Krek je bil tudi Japica karizmatičen politik in izvrsten govorec v javnosti. Ostale je povsod zelo privlačil. »K'r na cest' je nagovarjal ljudi,« je o njem povedala teta Ani. V Mohorjevem koledarju iz leta 1934 piše o njem, kako »je [povsod] skušal koristiti s svojim uglajenim nastopom. [...] [Kot načelnik] obrambnega odseka v dunajskem parlamentu [...] je Slovencem mnogo koristil in dvignil ugled slovenskih poslancev.«' Potomci so ga opisovali kot galantnega, hladnokrvnega in nepristranskega. Ne samo dr. Ivan Žolger, čigar ime je bilo na seznamu predvidenih ministrov po smrti cesarja Franca Jožefa in ki je dejansko dobil ministrstvo pod cesarjem Karlom v kabinetu dr. Ernsta Seidler von Feuchtenegg, tudi Japica je v letu 1918 veljal za ministrskega kandidata – predsedoval naj bi ministrstvu za vojsko. V novi državi sta se tudi gibala v podobnih političnih krogih: Žolger je bil predviden za predsednika narodne vlade, a je to mesto zasedel Japica. (Glej Politične kariere po Avstro-Ogrski, Začetek mirovne konference, Uspešnost delegatov in Janez Evangelist Krek)

Japica, v avstro-ogrskem parlamentu delegat hrvaško-slovenskega kluba in tudi sam rezervni oficir, je zahteval, naj »slovanskih« oficirjev v prihodnje ne dodeljujejo več regimentom, če niso poznali jezikov podrejenih vojaških obveznikov. Dodeljevali naj bi jih izključno glede na znanje jezika. Podobno zahtevo so imeli tudi karierni častniki in Kaszmir Rzeczódko, delegat poljskega kluba. (Glej Večjezična realnost)

Kaj se je z njegovo politično kariero dogajalo po razpadu Avstro-Ogrske? Na seji vlade Kraljevine SHS 18. 12. 1918 v Ljubljani so med drugim sprejeli besedilo brzojavke regentu Aleksandru: »Narodna vlada SHS v Ljubljani sporoča Vaši Kraljevi Visokosti ob priliki Vašega rojstnega dneva najprisrčnejše čestitke. Ko praznuje slovenski narod prvikrat Vaš rojstni dan, izreka iskreno željo, naj Vam dodeli Bog mnogo let srečnega in blagoslovljenega vladanja. Predsednik Pogačnik.« (Glej Država SHS)