Končno svobodna

Pavla počasi dokončuje svojo nenavadno zgodbo: »Ko sem se zbudila, me je grozno bolela glava. Pištole ni bilo več, moški je izginil, od mene pa so potem v recepciji zahtevali, da za tri dni poravnam stroške za hotel.

A to še ni konec zgodbe. Tudi Miro je zahteval, naj mu dam dva tisoč nemških mark, kolikor naj bi dobila za pištolo, češ da ga ena 'šavra' ne bo oškodovala za posel. V paniki nisem vedela, kaj naj naredim. Nekaj mi je govorilo, naj ga ne ubogam, močnejši glas v moji glavi pa me je prepričeval, da imam Mira rada, da moram vse storiti zanj. V paniki sem se potem zaposlila, na predavanja sem šla občasno, zato sem opravila le nekaj izpitov, saj nisem imela časa za učenje. Živela sem od balkan piškotov in jogurta, opazno sem shujšala, toda vse to Mira, ko sem mu ob mesecu prinašala denar, ni čisto nič ganilo. Doma sem lagala, da izpite delam z desetko, v resnici pa sem drago plačevala davek na svojo neumnost. Samo predstavljate si, kako mi je bilo, ko je Miro prihajal po obroke celo v spremstvu nekega zelo mladega dekleta. Pred menoj jo je objemal in stiskal k sebi, do mene pa se je obnašal, kot sem smet. Tolažila sem se, da ga bo minilo, da bo prej ali slej spoznal, kako pomembna sem in kako me ima rad. Potem je spet odšel v tujino, menda zato, ker mu je doma zaradi preprodaje orožja gorelo za petami. Po mesečne obroke je prihajal nek moški, po govorici sodeč je bil nekje z juga nekdanje države. Bil pa je prijazen kljub precej groznemu videzu. Vsakič, ko sva se srečala, mi je plačal kavo.

Po dveh letih, ko sem že mislila, da so moji dolgovi odplačani, so prišle na vrsto še obresti. Malo sem se upirala, a mi je tovariš Prijazni pokazal pištolo, ki jo je imel zataknjeno za pasom. Pa me še ni izučilo. Moje cimre so že diplomirale, jaz pa sem zmečkala izpite komaj za prva dva letnika. O Miru pa sem sanjarila kot kakšna najstnica.

Najhuje mi je bilo ob nedeljah, ko sem se vračala od doma. Mama mi je v torbo zložila hrano, oče pa mi je, preden sem odšla, stisnil v roko še nekaj denarja. Govoril je, naj pridno študiram, da mi ne bo treba vse življenje tako garati, kot sta morala onadva. Če bi vedel, komu bo šel njegov denar, bi ga verjetno kap. Vsaj tako sem si predstavljala, zato sem bila raje tiho.

Potem je prišel mesec, ko nisem imela več kje vzeti. Kupila sem si zimske čevlje, saj so mi stari premočili že ob najmanjšem dežju. Še danes se spomnim, kako sem jih v trgovini obuvala in se spraševala, ali si jih sploh smem privoščiti. Ko je prišel tovariš Prijazni, sem mu povedala, da mu lahko dam samo polovico. Kave tisti dan ni naročil. Nekaj časa me je gledal, potem pa vprašal, ali moji doma še zmeraj nič ne vedo. Kar mrzlo me je spreletelo.

'Bi bilo škoda, da bi izvedeli od drugih,' je pripomnil in pospravil denar.

Zaradi te grožnje me postalo strah, da mi ne bi kdo kaj naredil. Zvečer nisem mogla zaspati, saj sem se spraševala, kaj bi bilo, če bi se ta človek res prikazal pred našimi vrati? Oče ni znal držati jezika za zobmi, kadar se mu je zdelo, da ima prav. Dve, tri napačne besede – pa bi ga lahko ustrelili.

Naslednjo soboto sem šla domov odločena, da staršem vse povem. Žal mi besede niso šle z jezika. Stala sem pri vratih, oblečena v plašč, in se nisem mogla premakniti.

'Kaj pa je s tabo?' je vprašal.

Začela sem jokati. Mama je odložila krpo in me hotela objeti, jaz pa sem se ji izmaknila. Zdelo se mi je, da si niti tega ne zaslužim. V šoku sem najprej povedala za dolgove, šele potem za pištolo in hotel. Pri Miru sem se zapletala, ga malo zagovarjala, malo obtoževala, dokler ni oče udaril z dlanjo po mizi.

Ne vem, koliko časa smo sedeli v tišini. Nazadnje sem povedala še za nosečnost. To mi je šlo najtežje iz ust. Gledala sem v tla in čakala, da mi bo oče rekel, naj se mu ne prikažem več pred oči. Šele čez čas me je vprašal z žalostnim glasom: 'Si morala tudi skozi to sama?'

Takrat sem šele zares zajokala. Naslednji dan sem mu morala še enkrat povedati vse, česar sem se spomnila. Zapisoval si je zneske, imena in kraje, jaz pa sem ob njegovih vprašanjih ugotovila, kako malo sem vedela o ljudeh, ki sem jim toliko časa nosila denar. Ko je rekel, da bova šla na milico, sem se začela tresti. Prepričana sem bila, da me bodo zaprli. Vsaj tako mi je grozil Miro. Navsezadnje sem jaz nesla pištolo v hotel. Najbolj sem se bala vprašanja, zakaj nisem prišla že prej. Kaj naj bi rekla? Da sem še kar čakala, da me bo Miro imel rad? Da sem vsak mesec, ko sem izročala denar, upala, da mi bo rekel, kako pridna sem bila? Na srečo se je vse dobro izšlo. Pristala sem le v nekem registru, kar mi je kasneje, pri zaposlovanju, delalo velike težave.

Miro me je ob vrnitvi iz Nemčije še enkrat poskušal dobiti. Sporočil je, da bi se rad pogovoril z menoj, ker sem očitno vse narobe razumela. Malo je manjkalo, pa bi ga ubogala. Po vsem, kar se je zgodilo, sem si še zmeraj želela slišati, da me je imel vsaj na začetku rad.

Študij sem potem dokončala ob delu, kot se je včasih reklo. Šlo je bolj počasi, tudi kakšen izpit sem morala ponavljati, vendar sem nazadnje le diplomirala. Oče je za tisti dan oblekel suknjič, ki ga je sicer nosil samo za največje cerkvene praznike. Pred fakulteto je hotel, da se slikava, in fotografijo je potem uokviril in jo v jedilnici obesil na steno.

O Miru doma nismo veliko govorili. Včasih sem si želela, da bi me mama še kaj vprašala, drugič sem bila hvaležna, da me pusti pri miru. Najtežje sem se navadila na to, da mi ni bilo treba več delati za nekoga drugega.«