Morilec v meni

»Njega dni sem pogosto postopal po mestu, se s klobukom na zatilju in prekrižanimi gležnji v škornjih naslanjal na pročelje kake trgovine – hudiča, skoraj zagotovo ste me videli, če vas je pot kdaj zanesla tod mimo –, postaval sem, zlikan, prijazen in butast, kot da se ne bi poscal, pa čeprav bi mi hlače gorele. In ves ta čas sem se globoko v sebi tako krohotal, da mi je bilo skoraj slabo. Ob pogledu na mimoidoče. Saj veste, o čem govorim – o zakoncih, moških in ženskah, ki jih srečuješ, ko grejo po ulici. O plečatih bajsah in zanikrnih moških. Drobnih ženicah in njihovih visokih, debelih možeh. Damah s konjskimi obrazi in gospodih s ptičjo brado. Čudesih z nogami na o in čudežih z iksastimi. Pa tudi o ... smejal sem se – sam pri sebi, razumete –, dokler me ni zabolelo v trebuhu. Bilo je malone tako lepo, kot da bi se znašel na banketu gospodarske zbornice v trenutku, ko kak oné vstane, se nekajkrat odkašlja in reče: 'Gospodje, od življenja ne moremo zahtevati več, kot sami vlagamo vanj …' (Namreč, od kod potemtakem dobiček?) V resnici pa to – ti ljudje – vsi ti neskladni pari –, vse to ni nekaj, čemur bi se kazalo smejati. Ker je pravzaprav tragično. Ti ljudje niso neumni, vsaj ne nadpovprečno. Niso se zavezali drug drugemu šaljivcem moje baže v zabavo. Po mojem jih je življenje v resnici grdo opeharilo. Nekoč se jim je – morda zgolj za minuto – zazdelo, da so njihove medsebojne razlike izginile in je tisti drugi točno takšen, kot si ga želijo; ko so v pravšnjem trenutku in pravšnjih okoliščinah na pravšnjem kraju uzrli drug drugega. Ko je bilo vse popolno. Samo tisti trenutek – le minuto ali dve – so imeli, potem pa nobenega več. Ampak dokler je trajalo ... Vse se je zdelo tako kot po navadi. Zavese so bile zagrnjene in vrata v kopalnico priprta, da bi v sobo prodiralo malo svetlobe; in ona je spala, leže na trebuhu. Vse je bilo kot po navadi ... le da ni bilo. Bil je eden od tistih trenutkov. Zbudila se je, medtem ko sem se slačil; iz žepa mi je padlo nekaj kovancev in se odkotalilo k robni letvi. Sedla je, si pomela oči in že hotela reči nekaj ostrega. Ampak kdo ve zakaj se je raje nasmehnila in jaz sem ji vrnil nasmeh. Dvignil sem jo v naročje, sedel na posteljo in jo pestoval. Poljubil sem jo; malce je odprla usta in se z rokama oklenila mojega vratu …« (str. 95–96)

Kriminalni roman Jima Thompsona, ki je v izvirniku izšel že leta 1952, smo dobili skoraj tri četrt stoletja pozneje, a je slej ko prej sveže branje. Je zgodnji primerek kriminalke tiste vrste, ki jo poznamo pod oznako »skandinavski noir« (Nesbo). Zgodbe pa ne izdam, preberite jo sami.

Jim Thompson, Morilec v meni, prevod Maja Novak, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2026, 248 strani