Po kapi v hrbtenici (3)

Mojco Debeljak ljudje v njenem ožjem in tudi malce širšem okolju poznajo tudi kot gospo, ki okrog »drvi« z električnim skuterjem.

»Res je. Pogosto slišim, kako sem hitra, kot bi se peljala 50 kilometrov na uro. Pa veste, da več kot 25 kilometrov na uro moj skuter sploh ne gre,« je povedala v smehu in dodala: »To, kar vidite kot hitrost, je v resnici nekaj drugega – moja medenica se med vožnjo na ovinkih nagiba, telo se aktivira, vsaka vožnja pa je tako del rehabilitacije. Zame to ni samo prevozno sredstvo. To je del terapije. Brez skuterja ne znam živeti. Nadomešča mi hojo. Od začetka, ko res nisem mogla kaj dosti, ko sem komaj vstala, me je peljal do potočka, do sonca, tudi na sneg ... Zamenjala sem že štiri,« je predstavila. V enem letu s skuterjem prevozi okrog deset tisoč kilometrov. »Ko me ljudje vidijo, sploh ni treba, da pridem do prehoda, mi že ustavijo,« je povedala z nasmeškom. Ima tudi tricikel.

Njena služba je bila preplet ustvarjanja, saj je mojstrica izdelovanja kostumov. Danes pa je njen status upokojenka. »Delala sem gledališke, pustne, tudi zgodovinske kostume, vodila sem tečaje šivanja. Uživala sem. Vse, kar sem ustvarila, je našlo svoj dom. Vesela sem, ko na kakšni prireditvi vidim, da moji kostumi še vedno živijo, čeprav so nekateri stari že več kot trideset let. V meni se takrat prebudijo lepi spomini. Izdelala sem jih res ogromno, nemogoče je, da bi jih preštela. Skorajda ne morem reči, da kakšnega kostuma nimam. Še zlasti sem uživala, ko sem dobila posebno naročilo. Delala sem tudi za televizijo, pa za glasbenike, kot so Čuki, za njihovo pesem Ko ko ko. Sem rekla, da je to za mojo varno starost, potem pa ti življenje postavi vse na glavo in se moraš znajti drugače,« je predstavila.

In danes je njeno življenje preplet športa. Na prvem mestu je parabadminton, preizkusila pa je tudi že kaj drugega, kot na primer parasmučanje in celo šport, nenavaden sploh za slovenske razmere. V začetku preteklega leta je bila namreč na Norveškem in se v Lillehammerju prvič peljala z bobom. To je bila zanjo nepozabna izkušnja. Prav za vse, ki jih je že doživela, je hvaležna. »Vsak dan se zahvalim za vse, kar že zmore moje telo, kar zmorem jaz sama. Za moje pogumne odločitve, ki se končno tudi realizirajo. Kaj vse sem prehodila na tej poti okrevanja. Koliko čustev se je oglasilo in se nezavedno še vedno oglašajo. K sreči sem se naučila pogledati v ogledala, ki mi jih nastavlja življenje. Hvaležna za vsa znanja, vse ljudi, ki jih srečujem na tej poti, in vse odložene nahrbtnike, ki mi omogočajo lažji korak,« so njene besede.

Njeni športni cilji so povezani predvsem s parabadmintonom, kjer želi še napredovati in se približati najboljšim. Na turnirju v Pragi, ki se ga je udeležila pred kratkim, je bila z njimi znova v stiku. Vsaka taka pot je zanjo zahtevna, tudi logistično, zato je vesela, da ji na njej pomaga Avtotehna Vis. Še naprej bo zavzeto trenirala in premikala svoje meje, na trening v Športno dvorano Medvode pa vabi vse, ki bi se radi preizkusili v parabadmintonu. Vesela bo novih soigralk in soigralcev.

(Konec)