Slikar mora biti vedno iskren v svoji pripovedi

Če pisatelji in pesniki pišejo, kar živijo, doživljajo in si ob tem mislijo, Ejti Štih to naslika. No, namala, kot svojemu delu, ki ga tako dobro opravlja, reče sama. »Tole sem pa 'namalov' takrat, ko sem ...« lahko v njenem pristnem govoru »na fanta« preberemo in si pogledamo v treh knjigah, ki so nedavno v zbirki Obrazi Bleda izšle pri Zavodu za kulturo Bled.

Kako se imenuje Črtomirova ulica v Santa Cruzu de la Sierri? Tukajšnji ulici je ime posredno namenil France Prešeren z glavnim junakom Krsta pri Savici, kdo je dal ime ulici vašega doma v Boliviji?

V Santa Cruzu de la Sierri stanujemo na Calle San Diego 222. Tam je veliko ulic, cest, trgov, ki se imenujejo po svetnikih.

Če še ostanem pri omenjeni pesnitvi, v kateri pesnik Bled opisuje z verzom »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja.« Je tudi vaš dom v Boliviji na tako lepem kraju?

Tako lepega kraja, kot je Bled, ni. Morda ta podoba raja deluje že nekoliko kičasto, ampak res ne poznam tako v različnih pogledih idiličnega kraja, kot je Bled. Ko sem jaz prišel v Santa Cruz de la Sierra, je ta imel okoli 350.000 prebivalcev ...

Le nekaj deset tisoč več, kot jih ima Ljubljana ...

Ja, samo to ni Ljubljana, kjer so blokovska naselja in visoke stavbe. V Santa Cruzu so bile takrat, ko sem jaz prišel, v glavnem nizke stavbe, v štiridesetih letih pa je število prebivalcev naraslo na več kot dva milijona. Je največje in eno najbolj rastočih mest v Latinski Ameriki.

Mesto se širi precej organsko in ne ravno tako, kot bi si želeli – z velikimi lepimi ulicami in parki. Revni ljudje pridejo, naselijo zemljišče, si uredijo zasilno bivališče pod cerado, ko se tam razvije naselje, pa potrebujejo vodo, kanalizacijo, elektriko – in občina popusti, ker drugače ne gre. Kakršnakoli drugačna naselitev je za te ljudi veliko predraga. Seveda je tudi pri »parcelah« za revne prisotna mafija.

Vrniva se na Bled, na predstavitev vaše monografije v začetku meseca, ko so obiskovalci povsem napolnili malo dvorano v nadstropju Festivalne dvorane. Ste si kaj oddahnili, ko je po več mesecih zahtevnega dela izšel – kot ste v svojem značilnem duhovitem tonu dejali – 7,5-kilogramski špeh v treh knjigah na 1328 straneh?

Absolutno. Vsak umetnik si želi imeti monografijo oziroma knjigo, v kateri bi bilo zbrano vse, kar je v dotedanjem življenju ustvaril, ampak za to je potrebnega veliko časa, usposobljenih sodelavcev in ne nazadnje taka knjiga ni poceni.

Ko so na Zavodu za kulturo Bled rekli, da bi bil jaz obraz Bleda, kot se imenuje izbirka, sem bil neizmerno vesel, se je pa kasneje zadeva izkazala za zelo zahteven in dolgotrajen projekt. Sam sem si namreč želel, da ne bi šlo le za opis mojega življenja in dela, ampak za predstavitev vsega tega, kar sem v življenju naredil. Moje življenje je to, kar sem namalal, drugo se meni ne zdi tako zelo zanimivo ... Kakorkoli, na koncu smo se odločili za tri knjige, projekt pa je trajal kar leto in pol. Res veliko delo je opravila urednica in oblikovalka knjig Andreja Završnik.

Pri okvirnem konceptu mi je pomagal moj dolgoletni prijatelj Juan Ignacio Pita iz Madrida. V Santa Cruz je prišel nekaj let za mano, sicer pa je v okviru Cooperacion Espanola (sodelovanje Španije po svetu) obredel skoraj ves svet. Z njim nikoli nisem izgubil stika, napisal pa je tudi kar nekaj besedil k mojim razstavam. Nisem si želel klasične monografije z obsežnimi zapisi umetnostnih zgodovinarjev o tem, kaj sem namalal, ne da bi bile poleg tudi slike, ki jih opisujejo. Na primer: bereš uvodno besedilo, slika, o kateri piše, pa je potem na strani 212. Tega si res nisem želel.

Mislim, da je novinarski pristop do umetnosti veliko zanimivejši in zabavnejši, saj morda tudi jaz delam neke vrste novinarsko slikarstvo, pri čemer je pravi način, da je članek zraven slik. Za vsako sliko je tudi zgodba, naj gre za določeno doživetje ali pa moje videnje sveta, kakršen je.

Kako vam je vendarle uspelo zbrati to ogromno količino fotografij vaših slik in drugih likovnih del iz več kot štiridesetletnega ustvarjalnega opusa?

Slik večinoma ni več, so hvala bogu šle od hiše. So pa bile večinoma fotografirane. Kadar sem namalal kakšno večjo serijo za večjo razstavo, sem vedno poklical koga od prijateljev fotografov, ki je v zameno za kakšno sliko s kvalitetno fotografsko opremo fotografiral takrat še na diapozitive. Ti so bili za reproduciranje vedno kvalitetnejši kot običajne fotografije in z leti se jih je nabralo za cele škatle ... V Boliviji sem jih dal skenirati, a kvaliteta ni bila dovolj dobra. Ko je začela nastajati ta knjiga, sem tako v Slovenijo v kovčku prinesel 1400 diapozitivov, v katerih je zajetih mojih prvih dvajset ustvarjalnih let.

Potem so prišli prvi digitalni fotoaparati in smo veselo sami fotografirali, a žal z minimalno resolucijo in je bila kvaliteta zato slabša. Zdaj ko uporabljamo to čudo od telefonov, je vsaj za osnovne potrebe slike veliko lažje dokumentirati.

Vašo življenjsko zgodbo, stkano iz neštetih malih zgodbic, na izjemno zanimiv način predstavljata skupaj z avtorico monografije Lidijo Pavlovčič. Če ona najprej pojasni kontekst posameznega dogodka, dejanja ali delovanja, tega potem oplemeniti vaša razlaga, spomin ... Rekli ste, da ste k njej hodili kot na seanse k psihologu. Ona da je spraševala, vi pa ste morali razlagati. Se motim, če ugotavljam, da ste v pripovedovanju tudi osebnih zgodb zelo odprti?

Finta je v tem, da se moraš najprej vprašati, kaj hočeš, da ljudje o tebi izvejo intimnega. Tu v ospredje stopi zaupanje do avtorja besedila in vesel sem, da sva z Lidijo naredila vse, kot je treba. Druga in tretja knjiga, Slikarstvo in To in ono, sta že trojezični, ob slovenščini tudi v angleščini in španščini, prav tako bo v oba jezika prevedena tudi prva knjiga Likovna umetnica.

Prvih dvajset let mojega bivanja v Boliviji je v veliki meri zajetih v pismih, ki sva si jih pisala z mamo Melito. V njih so številni podatki in zgodbe iz tistega časa, jaz sem zelo rad pisal o vsem, kar sem videl in doživel. Mama je vsa moja pisma shranila in svoja fotokopirala in s tem ustvarila prav neverjetno dokumentacijo. Sem rekel, da jih bom vrgel, pa mi je Marijan Rupert iz NUK-a rekel, da to pa ne. In si zdaj mislim, za koga bi to sploh bilo smiselno hraniti ...

Vajina pisma so tudi narodovo bogastvo, prosim lepo ...

Mar to, kar jaz dvajset let o Boliviji pripovedujem svoji mami? No, če bodo v prevodu v Boliviji prebirali, kakšni so bili moji prvi vtisi o njihovi domovini, ne vem, če jih bo to ravno razveselilo. Mami sem recimo pisal, kako sem bil v šoku, ko sem videl, da imajo številne družine Indijanke za služkinje. Jaz, ki sem takrat prišel iz socialistične Jugoslavije, sem doživel pravi kulturni šok. Ampak taka je tam kultura, tako deluje družba. O tem sem pisal mami, da se bom težko navadil. No, ko si nekaj časa tam, se vsaj naučiš, da tamkajšnja družba deluje drugače kot naša.

Ob številnih zgodbah je prav zanimiva tista o vašem imenu Ejti. Dvomim, da ima kdo v Sloveniji še tako ime, morda pa v kakšnem drugem jeziku ...

Mislim, da je bilo pred kakimi tridesetimi leti, ko so v Boliviji indijanske skupnosti tudi uradno dobile priznane svoje teritorije, kjer živijo. Enkrat odprem časopis in vidim skupino Indijank Guarani z eno v prvi vrsti, ki drži tablo z napisom Eiti. Tako se namreč imenuje staroselska vas, beseda pa v njihovem jeziku pomeni beli med. Obstaja pa še ena Ejti v Sloveniji. Boris Cavazza je s svojo ženo Ksenijo, imata tudi nekaj mojih slik, kupil psičko. Ko sta razmišljala, kako naj ji dasta ime, naj bo Frida ali kaj drugega, je Boris rekel, da bo Ejti. Tako smo zdaj trije Ejti – jaz, psička in ena vas v Boliviji.

Ampak vi ste ime dobili že takoj po rojstvu, menda vam je ime dala vaša sestrična?

Ja, Netek mi je dal ime, moja sestrična Ana Sfiligoj. Bila je 16 mesecev starejša od mene, in ko me je mama prinesla iz kranjske porodnišnice, je hodila okrog moje zibke, koška ali kaj je že bilo, in vseskozi govorila: »Ej, ti, ej, ti ...« In ta ej, ti se me je potem prijel, postal sem Ejti za starše, med sorodniki, v šoli ...

Ejti tudi v dokumentih?

V dokumentih pa je še vedno zapisano Marija. Mama je rekla: »Moja hči bo gotovo veliko hodila po svetu in naj ima bolj mednarodno ime.« Krstili so me za Marijo. Tako je bilo ime tudi očetovi mami.

Kako je biti otrok znanih umetnikov, Melite Vovk, slikarke, ilustratorke, scenografke, in esejista, dramaturga, gledališkega ravnatelja Bojana Štiha? Je to prednost ali breme?

Ko zdaj gledam nazaj in sem tudi sam že v določenih letih, mislim, da je bila to velika prednost. Ravno zdaj berem neke očetove članke iz leta 1974 in se mi zdijo tako zelo duhoviti in še vedno aktualni, in če se spomnim vse te mamine ustvarjalnosti, lahko rečem, da je bilo to idealno okolje, da »gor zrase« en nov umetnik. Seveda pa vsak mlad človek potrebuje tudi lastno samozavest, s katero gradi samega sebe. Nikoli nisi čisto prepričan, ali si delo dobil zato, ker si talentiran in vate nekdo verjame, ali zato, ker si po mami, ki je tako dobra ilustratorka. Vedno imaš dvome.

Čeprav se od staršev in njihovih intelektualnih pogovorov lahko ogromno naučiš, pa to mladostniku ne pomaga veliko, če sam ne stopi na svojo pot. Sem prav hvaležen, da me je usoda pahnila tako daleč, na drugi konec sveta, da sem tam nekako našel samega sebe.

Tu je potem še moje blejsko sorodstvo, sestra starega očeta Jula, ki je imela Hotel Toplice, spomnim se njene podjetne sestre Tile. Vsa ta rodbinska teža je nad teboj, jaz pa sem se odločil, da bom sam zgradil svoje življenje – in tako je tudi bilo.

Boris A. Novak je v zapisu v drugi knjigi zanimivo opredelil vaše vztrajanje pri narečni posebnosti, da govorite »na fanta«. Da to ni odraz morebitne patriarhalne družbe, ampak bolj znamenje močnih in pogumnih Blejk ...

Jaz na primer tudi vse ljudi tikam, ker jim v pogovoru želim biti blizu. Opažam, da je po vseh teh letih, ko še vedno govorim »na fanta«, ljudem to všeč. In moram priznati: tudi meni se zdi prav, da vztrajam pri tem. Pravzaprav imam občutek, da bi se spakoval, če ne bi govoril tako. Je pa zanimivo, ko kje drugje, recimo na uradu, povem, da sem Marija Štih, in ko potem začnem govoriti »na fanta«, najbrž mislijo, da sem malo čez les. (smeh)

Zdi se, da ste tudi ob vstopu v odraslost svojo nadaljnjo pot vzeli v lastne roke. Če vas generacijsko umestim v zapoznelo hipi generacijo, ki je takrat hodila spoznavat vzhodnjaško filozofijo in kadit »gandžo« v Indijo ... vi pa ste odšli v ZDA. Kako to?

Meni sploh ni prijalo vseskozi kaditi tisto travo. Vedno mi je padel pritisk, pa lačen sem postal in tudi ni mi bilo ravno prijetno psihološko stanje rahle zadetosti. Bi šel v Indijo, samo ne zaradi trave in hašiša, bil mi je všeč njihov potiskan tekstil, ženske so nosile čudovite uhane ...

Hotel sem biti predvsem slikar, hoditi po svetu, slikati in prodajati slike.

Pa vendar, doma ste svojo pot začrtali s študentsko Prešernovo nagrado za litografijo, prejeli ste Borštnikovo nagrado za gledališko scenografijo, začeli ste se uveljavljati kot mlada slikarka, scenografka ...

Že, že, ampak takrat smo bili vsi »easy riderji«, poslušali smo Boba Dylana, blues ... Videli smo priložnost v ZDA, Slovenija se nam je zdela premajhna. Če pomislim samo na mamo, kaj vse je morala ilustrirati, da je preživela. Prav želel sem si nekam v svet, mogoče bo pa kaj dobrega nastalo. Šla sva s prijateljem Srečem Papičem, a od Amerike ni bilo kaj dosti, nekaj je film Goli v sedlu (Easy Rider), drugo pa resničnost.

Slikarstva ni bilo kaj dosti. V San Franciscu sem delal v nekem baru poleg džez kluba, za italijanske lastnike ne Ejti, ampak Maria. Kuhal sem kapučine, padala je napitnina in sem si prislužil nekaj denarja, si izposodil avto in se odpeljal čez celo Ameriko do Miamija na Floridi.

Tam živi veliko Latinskoameričanov ...

Ja. Ampak sem odšel naprej v Bolivijo, kjer mi je bilo bolj všeč in bolj po balkansko.

In ste spoznali bodočega moža, arhitekta Lucha Fernadeza de Cordobo?

Tako čudovito je igral na čarango, da sem bil čisto očaran. Imel je glasbeno skupino, ki je bila leva kulturna opozicija takratni vojaški diktaturi. In sem se pridružil temu kulturnemu gibanju.

Ti so se vam zdeli pravi?

Bojan Štih me je učil, da so taki »tapravi«. Vstopil sem v njihovo družbo in zdaj sem v Boliviji že 43 let.

Lepo je v drugi knjigi zapisal bolivijski umetnostni zgodovinar Pedro Querejazu: »Po rodu Slovenka, po poroki Bolivijka.«

Leto in pol me ni bilo domov, potem pa sem pripeljal pokazat Lucha. Oče je znal italijansko in se je nekako sporazumeval z Luchom ter ga vprašal, koliko je v Boliviji univerz. Da je v Boliviji veliko univerz, v mestu Sucre pa najstarejša univerza v Latinski Ameriki, je dejal Lucho. In Bojan je privolil, da potem lahko grem v Bolivijo. Nato smo leto in osem mesecev s skupino potovali po Evropi. Bend je igral, jaz pa sem, ker ne znam igrati nobenega instrumenta, okrog nosil klobuk za prispevke, kadar so igrali na ulici. Potem sem odšel v Bolivijo, se poročil – in to je to. Tako sem lahko dobil stalno prebivališče in državljanstvo.

V Boliviji ste se potem tudi uveljavili kot priznana umetnica ...

Na začetku sem bil razočaran, včasih obupan. Ko si mlad, misliš, da si center sveta, a sem že doma v Sloveniji ugotovil, da če nisi ravno pri koritu – kot da te ni. In če je tako, potem je res vseeno, kje živiš in deluješ. Po sedmih letih sem dobil največjo bolivijsko nagrado za slikarstvo. Saj sem vseskozi ustvarjal in razstavljal, ampak od takrat naprej so me pa zares vzeli za svojega. Saj so vseskozi mislili, da bom šel nazaj domov, tudi moja tašča. Ampak vsi ti papagaji in krokodili v tamkajšnji naravi, le kje drugje boš to še lahko videl?

Je v tamkajšnjem pisanem in barvitem svetu tudi vaše slikarstvo dobilo drugačne barve?

Tam je vseskozi sonce in deluje kot nekakšen reflektor, zato se listi rastlinja vseskozi bleščijo v svetlobi. Ženske so oblečene v žive barve, v tisto divjo rožnato barvo. Vse se zdi bolj barvito, bolj veselo – in to se je pretihotapilo tudi v te moje sive, rjave, olivno zelene akademske barve. Barvitost preprosto zleze pod kožo.

Lani ste praznovali dvajsetletnico galerije Manzana 1, ki ste jo v središču Santa Cruza s kolegoma umetnikoma ustanovili v zapuščeni policijski postaji. Ne dvomim, da ste zelo ponosni nanjo.

Seveda sem še kako ponosen na Manzano 1, ki v španščini sicer pomeni jabolko, pa tudi središče mesta, prvi kvadrant ali pa sto krat sto metrov, ki se od številke nič širi naprej. Mi smo v kvadrantu Manzana 1. Galerijo smo ustanovili trije v tem okolju priznani umetniki, poleg mene še kipar Juan Bustillos in slikarka Valia Carvalho, ki se je kasneje preselila v Nemčijo. Župan nam je dal ključe in rekel: »Pa naredite to galerijo, če že hočete.« In smo jo, seveda tudi z veliko pomočjo mojega moža, arhitekta Lucha, ki je s svojim znanjem in širino precej uničen objekt prenovil. Pomagali smo si z lastnimi sredstvi in s finančnimi ter materialnimi donacijami različnih podjetij. Občina in država pri tem nista sodelovali.

Vrata galerije so odprta vsem, in ko je na začetku občina prednje postavila uniformirane čuvajke s pendreki, sem jih takoj prepovedal. Pendreke sem jim vzel, njih pa nagnal, da se sprehajajo po sobah.

Galerija je postala zelo priljubljena, ampak po sedmih letih ji je kljub temu celo grozilo zaprtje. V monografiji berem, da s protestom velika, večstoglava množica tega ni dovolila. Kaj se je dogajalo?

Prostore so za svoje pisarne hoteli prevzeti poslanci Santa Cruza, ki so nameščeni na drugi strani trga. Sicer so ves teden v prestolnici La Paz, domov pridejo za konec tedna. Ko so videli, kako smo uredili pritličje, so si zaželeli naših prostorov.

V tistem času smo imeli zaključek kiparskega srečanja in odprtje razstave, hkrati pa je iz tega nastal tudi javni protest, na katerega je prišlo več sto ljudi z eno zahtevo: galerije ne damo. Politika je popustila, iz La Paza je prišel ukaz, da galerija ostane, zamenjana je bila streha in pred nekaj leti smo pridobili še prvo nadstropje. Zdaj imamo na voljo petsto kvadratnih metrov.

»Il pueblo unido« (ko se ljudje združijo), bi lahko rekli po špansko ...

Tako je. Takrat sva z Juanom videla, da je galerija zelo pomembna ustanova v mestu, da jo imajo ljudje radi in se bo zanjo vedno znova treba boriti in zavzemati.

Je mogoče tu narediti primerjavo s Slovenijo, bi pri nas znali stopiti skupaj za kulturo in umetnost … na primer galerijo?

Težko presodim, ker vendarle nisem vseskozi v Sloveniji. Vidim, da so prostori, v katerih so razstave, bolj prazni. Zato smo krivi tako umetniki kot kuratorji, kustosi. Mislim, da smo tako umetniki kot tisti, ki razstave postavljajo, premalo blizu ljudem. Seveda to ne pomeni, da mora biti umetnost kot narodnozabavna glasba, ki jo imajo vsi radi. Mora pa biti umetnost taka, da ljudi zanima. Če jih ne, smo udarili mimo. Razstavo, dogodke ob tem moraš narediti atraktivne, kar ljudi posrka v galerijo.

Zdi se, da je pri nas ljudi, če se že ravno zelo ne razumejo na likovno umetnost, včasih kar strah stopiti v galerijo, čeprav je ta zastonj?

Hči Ines je že tretja generacija slikark v naši družini, živi pa v Londonu. Kadar jo obiščem, greva na nekaj razstav. Se spomnim zadnje, preminulega Davida Hockneyja. On je tam bil in je še vedno velika zvezda. Vsi imajo radi njegova dela, pa je slikal čebulo na krožniku, bazen na vrtu hiše, samega sebe s svojim ljubimcem v postelji, portretiral je svoje prijatelje celo njihovo življenje v različnih starostih, na njegova stara leta tudi svojega vrtnarja. To je življenjska umetnost, to so zapiski njegovih življenjskih izkušenj in veliko povedo o njem kot človeku. V njegovih slikah je zajeto življenje in gledat jih hodijo množice, zato ker so zanimive in predvsem ker je njegova umetnost iskrena.

Je lahko iskrena tudi v abstraktni umetnosti?

Mislite, da naslikano ni tako pripovedno? Seveda je tudi abstraktna umetnost lahko iskrena. Mark Rothko na primer je bil fantastičen slikar, pa ni bil figuralik. Ni nujno slikati socialističnega realizma, pomembneje je, da si iskren v tem, kar delaš, kar slikaš. Vsi veliki umetniki so bili predvsem iskreni do samih sebe in svojega dela.

Žal danes živimo v nekem svetu, v katerem so največji frajerji tisti, ki vse nas okoli prinašajo. Največja vrednota je imeti denar na borzi ali v kriptovalutah in od tega živeti. Sam se s tem ne strinjam, dejstvo pa je, da tudi umetnost postaja taka. Maurizio Cattelan s tisto banano, zalepljeno na steni, je genialni umetnik. Ve, kaj dela v svetu, v kakršnem smo.

Sam pa slikam, ker še verjamem v ljudi in hočem biti iskren do sebe in s tem tudi do njih. Tak je moj življenjski princip, seveda pa to še ne pomeni, da umetniki, ki mislijo drugače, delajo narobe.

Mora biti umetnik v sodobnem času tudi angažiran v spremljanju družbe in sveta in se v svoji umetnosti spraševati, kje smo in kam gremo?

Jaz sem tak že po značaju. Je pa tak pristop postal že nekoliko moden. Kot umetnik se lahko ukvarjaš tudi samo z barvo ali kompozicijo, nečim tretjim. Zato nisem človek, ki bi karkoli predpisoval – če bi se kaj takega zahtevalo, je konec svobodnega umetniškega izražanja.

Ko si grem ogledat bienale v Benetke, vse pogosteje dobivam občutek, da umetnost vedno bolj postaja socialno kompromitirana. Umetniška dela delujejo kot arhivske interpretacije nečesa, kar se je zgodilo. Umetnost pa mora vendarle temeljiti na osebnem pogledu umetnika. V tem mora biti edinstven, ta enkratnost je največji zaklad, ki ga imamo.

Je kakšno vaše delo v Moderni galeriji v zbirki sodobne slovenske umetnosti?

Ah, kje pa.

Ne?

Niti slučajno. Jaz nisem dovolj dober za to. Da v Moderno galerijo prideš, moraš pa biti res »hud«. (smeh)

V Boliviji ste ugledna umetnica, v zadnjih letih pa kar precej razstavljate tudi v Sloveniji ...

V Boliviji od svojega slikarstva tudi živim. Za to, da lahko delam in ustvarjam, sem svoji drugi domovini tudi zelo hvaležen. Tudi v Sloveniji me v zadnjih letih vse bolj opažajo, tako da se ne morem ravno pritoževati, čeprav so pravila o tem, kdaj in na koliko časa lahko razstavljaš v kakšni eminentni galeriji, včasih zelo toga.

Tudi na Bledu se vedno bolj zavedajo, da vas imajo, mar ne?

Glede na moje razstave tu in na te tri knjige, vsekakor. Iskreno sem Bledu hvaležen za to. Zdaj so mi v Zavodu za kulturo naročili, naj naslikam razstavo na temo potice in božiča za na grad v adventnem času.

Znate speči potico?

(smeh) Me je Lea Ferjan z Zavoda za kulturo poslala na tečaj, je rekla, da zdaj se pa moram naučiti speči potico. Tako mi je na tečaju v Zasipu s pomočjo učiteljice uspelo in je nastala krasna potica. Ampak še vedno jo je stokrat lažje namalati, kot pa speči.

Se z Luchom pogosto vračata v Slovenijo?

Lucho je čisto zaljubljen v Slovenijo, po 42 letih zakona je dobil tudi slovensko državljanstvo. Letos sem dlje časa tu že zaradi monografije, z Luchom pa vsako leto prideva sem na praznovanje rojstnega dne moje drage tete Marije Vovk - Dudi. Tu na Črtomirovi na vrtu imamo vedno s sosedi žur za njo. Letos je praznovala 95 let in prihodnje leto bova spet tu. Letos se je moje bivanje v Sloveniji malo podaljšalo zaradi razstave decembra in knjižnega sejma konec novembra. Saj sem rad tukaj, pogrešam pa svoj atelje in galerijo v Santa Cruzu. Poleg tega sem tudi slovenski častni konzul v Boliviji.

Imate tosmerno veliko dela?

Na srečo ne, saj niti ne opravljam nekih uradnih zadev, sem pa organiziral več razstav za slovenske umetnike. Kar nekaj jih je že razstavljalo v Boliviji, naslednji bo Milan Erič s svojimi ilustracijami. Odličen je.

Če bi slikali svet, v katerem živimo, v kakšnih barvah bi bil?

Časi so precej žalostni. Vse te vojne in to, kar se dogaja v Gazi, pa Združeni narodi ne dajo nič od sebe, potem bi nekateri še Mednarodno kazensko sodišče najraje ukinili. Žal teh nekaj multimilijarderjev drži v šahu ves svet.

Človeštvo se izkoplje iz vojnih grozot, preživimo neko manj črno obdobje, potem pa spet ... Zadnjič sem na Googlu iskal podatke o Ani Frank in prvo, kar mi je vrglo ven, je bil članek, da je vse skupaj izmišljotina. Lepo vas prosim, no ... Slika o današnjem času in svetu bi bila najbrž precej črna.

Zato pa bolj z veseljem pričakujem sliko, ki jo slikate za božični čas na Blejskem gradu.

In angele, ki jih bomo postavili zraven. Risal sem jih rad že kot otrok, tu doma je cel kup mojih otroških risbic, mama je namreč vse skrbno hranila. Tudi moja prva oljna slika je bil angel. Zdaj, po šestdesetih letih, jih spet rišem. Morda bodo ti čuvali ta svet, da bo boljši.