Fotografija je simbolična. / Foto: Nik Bertoncelj
Fotografija je simbolična. / Foto: Nik Bertoncelj
»Najhuje mi je bilo na poroki nekdanje sošolke. Jože je maševal in mladoporočencema govoril o zvestobi, pogumu in skupnem življenju,« s tresočim glasom pove Ana.
»Sedela sem bolj zadaj, pod korom, in ga poslušala. Bila sem ponosna nanj, ker je znal najti prave besede, hkrati pa sem čutila, kako se v meni nabira jeza. Ko sva se spet srečala, sem mu očitala: 'Vse tisto, kar si povedal njima, bi lahko povedal sebi,' sem rekla. Najprej se je branil, da samo opravlja svojo službo. Potem je priznal, da je med govorom mislil name. Takrat sva se prvič grdo sprla, za povrh sem mu očitala, da me nima rad. Včasih je bil prav čuden, saj se mi je zdelo, kot da me sovraži. Kadar se je ponoči odpeljal k umirajočemu, nisem dvomila, da mu je mar. Videla sem ga prihajati od ljudi, ki jim ni mogel pomagati drugače, kakor da je sedel ob njih. Njihova stiska se ga je močno dotaknila. Vem, da se ni pretvarjal niti takrat, ko mi je razlagal, kako ga žre, ker jim ne more pomagati. A s čim? Žepnine je imel le toliko, kolikor je dobil od mene. Pri denarju pa res nisem komplicirala: imela sem dobro službo, nič mi ni manjkalo in del dobrin sem želela deliti tudi z njim. Bil je dober človek, četudi sem ga težko razumela, pa še ljubila sem ga bolj kot sebe.
Zaradi njega sem se preselila v Ljubljano. Starše sem s tem zelo prizadela, saj so upali, da si bom našla prijaznega fanta, zgradila hišo na domačem vrtu, se poročila in imela otroka. Bližala sem se že štiridesetemu letu, ko sem hudo zbolela. Vnetje ledvic se je izkazalo za precej kritično. Obljubil je, da pride k meni po večerni maši. Pripravil naj bi mi čaj in prinesel zdravila. Ob prižgani luči sem ga čakala do polnoči, a je prišel šele naslednji popoldan. Po maši so menda imeli še sestanek, potem ga je nekdo zadržal in nazadnje je bilo prepozno. V kuhinji je opazil juho, ki mi jo je prinesel sosed, ločen moški približno mojih let. Nenadoma ga je zanimalo, kako pogosto prihaja k meni na obiske. Takrat sem se zasmejala, čeprav mi ni bilo do smeha. Prvič sem videla, da je ljubosumen. Nisva bila poročena, a je vseeno pričakoval, da bom živela, kot da sva.
S sosedom sem šla pozneje večkrat na kavo. Bil je prijazen in ob njem mi ni bilo treba gledati čez ramo in preverjati, kdo sedi pri sosednji mizi. A ko mi je predlagal nedeljski izlet, sem se, trapa, izgovorila, da po bolezni še nisem povsem okrevala.
O otrocih se z Jožetom nisva pogovarjala. Nekoč mi je menstruacija nekaj tednov zamujala. 'Če bova dobila otroka, te ne bom pustil same,' mi je obljubil. Ko se je izkazalo, da otroka ne bo, je bilo njegovo olajšanje naravnost otipljivo. Ni mi bilo vseeno, saj sem si ga sama pri sebi zelo veselila. Nekaj mesecev se nisem hotela srečati z njim. Potem sem ga sama poklicala.
Leta so tekla. Prijateljice so dobile že vnuke. Nekatere so mi zavidale, saj sem imela lepo službo, tudi denarja mi ni manjkalo, oba z Jožetom sva tudi doktorirala. Žal pa dnevov, ko me je samota grozljivo bolela, ni bilo tako malo.
Ko mu je umrla mati, sem mu pomagala urediti stvari. Na pogrebu sem stala nekje zadaj. Ne vem, zakaj je hotel, da sem tam, čeprav mi ves čas ni namenil enega samega pogleda. Zvečer je pri meni jokal, kot že dolgo ne. Nič mi ni bilo jasno. Vprašala sem ga, česa se boji zdaj, ko matere ni več.
Dolgo je molčal. Potem je skomignil z rameni ter dejal, da se mu zdi, da je po eni strani končno svoboden, po drugi pa bi bila sprememba pri dobrih šestdesetih nemogoča. 'Ko sva bila mlada, si govoril, da je prezgodaj. Zdaj pa praviš, da je prepozno,' sem se jezila. Tistega večera je o sebi povedal več kakor prej v vseh letih. V dno srca me je zabolelo ob vsem, kar sem slišala. Ko je bil z menoj, je verjel, da bi lahko odšel, ko se je vrnil v župnišče, pa je začel iskati razloge, zakaj mora ostati. Ugajalo mu je, ker so ga ljudje potrebovali in spoštovali. Nisem si mogla kaj, da ga ne bi zbodla, češ kaj bi rekli ti, ki ga 'obožujejo', če bi vedeli, da sedi na dveh stolih. Obrnil mi je hrbet z besedami: 'Mi groziš?'
Bilo je prav žalostno. Zdaj, ko mame ni bilo več, sem pričakovala, da bo bolj sproščen, da nama najine zveze ne bo več treba skrivati. O kako sem se zmotila! Spoznanje, da je bila mama samo izgovor, da ni izstopil iz duhovniškega stanu, je bilo zelo zelo boleče. Na srečo so mi v službi omogočili, da se mi še ni bilo treba upokojiti. Po spletu okoliščin sem izvedela za prodajo vikenda v bližini kmetije, kjer so gojili konje. 'Ko bo Jožetu prišlo na ušesa, me bo morda z večjim veseljem obiskoval,' sem si govorila. Napaka! Vedno bolj poredko je prišel naokoli, pa še takrat, ko je, sva zaradi 'nešteto obveznosti', ki jih je imel, le na hitro popila kavo. Bila sem tako na tleh, da sem potrebovala psihoterapevtsko pomoč. Več kot eno leto je trajalo, preden sem nekako doumela, da so čustva, ki so naju povezovala, minila, da mu moram dovoliti, da gre od mene. Občutek, da sem mu predstavljala breme, je bil grozljiv. Psihoterapevt mi je dejal, naj razlogov za ljubezen, ki je minila, ne iščem pri sebi, še manj pri njem. Žal je tako, da ga je moja glava razumela, srce pa še danes ne more. Odvadila sem se, da bi hodila k maši v njegovo faro. Zakopala sem se v delo, pišem strokovne članke, predavam tudi na univerzah izven naših meja. A če je srce po eni strani prazno, po drugi pa polno žalosti, je hudič. Še zmeraj pride kakšen dan, ko zvečer ne zaklenem vrat, prepričana, da bo prišel in preživel noč z menoj. Ni mi lahko, kajti hrepenenje zelo boli, bolj, kot lahko opišem z besedami.«
Uporabljamo piškotke, da vam zagotovimo najboljšo možno izkušnjo. Omogočajo nam tudi analizo vedenja uporabnikov, da bi spletno stran nenehno izboljševali za vas.