Vrtnice so lepe tudi v dežju. / Foto: alenka brun

Fotografija je simbolična. / Foto: Alenka Brun

Vrtnice vetra

V Mestni knjižnici v Kranju smo pred nedavnim gostili avtorico knjige Vrtnice vetra Widad Tamimi. Njena družina je povsem mešanega palestinsko-izraelskega porekla. Njeni sorodniki so malo Američani, Tržačani, Palestinci in Judje. Trenutno živi v Ljubljani, njen mož je Slovenec, sama se ima za državljanko sveta. Drobna temna gospa, žena in mati treh otrok, ki ji je bila tematika begunstva, preganjanja, vojne, pomanjkanja in velike človekoljubnosti položena v zibko. Povedala nam je mnogo. Knjiga je kratka saga njene družine, ki ima korenine po celem svetu. Svetovljanstvo, ki ima mnogo obrazov, tistih občudovanja vrednih in onih, ki jih nihče ne mara. Zgodbi njenih popolnoma različnih družin sta tudi zelo podobni. Sta zgodbi o življenju, o begunstvu, o odhajanju in vračanju. Hkrati spremljamo intimno nastajanje knjige. Kajti »to, da hočeš vedeti, kaj se je zgodilo s tvojo družino, ni odločitev, temveč potreba«.

Tudi palestinsko-izraelska groza bo enkrat končana. Vidim luč na koncu tunela.

En del svetovljanstva smo lahko začutili. Govori zelo dobro slovensko, česar ni znala, je možu povedala v italijanščini in mož nam je prevedel v slovenščino. S hčerko govorijo angleško, otroci imajo slovenska imena in hodijo v mednarodno šolo. Njen oče je po poklicu pediater. Želel je zdraviti palestinske otroke, živi in dela v Milanu (žal ne more zdraviti otrok v Palestini), ostala družina je razkropljena po svetu. Izobražena je na področju mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Je brskalka po podstrešjih in zapisovalka družinskih zgodb. Piše v italijanščini. Pisanje zanjo »ni izključno ustvarjalna in umetniška dejavnost, je predvsem politično udejstvovanje«. Tako je aktivna v različnih begunskih centrih, pri Rdečem križu, hodi po šolah in pripoveduje resnico o Palestini in bližnjem vzhodu, na dom sprejema begunce, palestinske študente in jim pomaga … Travme se medgeneracijsko prenašajo. Ne prizanesejo nikomur. Največja verjetnost, da gredo naprej, je molk. Tako tudi svojih otrok ni zavila v vato, ampak živijo in delajo z njo. Na vprašanje, ali je možen pozitiven konec palestinskega vprašanja, je odgovorila takole: »Zdi se mi, da gledam luč na koncu tunela. Evropa je tekom tisočletij svojega obstoja imela nenehne vojne. Danes v EU različni narodi zgledno sodelujejo in živijo v miru. Tudi apartheid je izgubil svojo moč, napetosti med temnopoltimi in belci v ZDA so prešle in tudi v Palestini bo enkrat bolje. Izrael s svojimi dejanji bolj škoduje sebi kot Palestini. A kaj, ko je njihov vpliv in moč v gospodarstvu in znanosti tako zelo nenadomestljiv. Palestinci in Izraelci v tujini so že pričevalci novega časa. V diaspori je to možno prej kot v matični deželi in tudi ta zgodba bo enkrat dobila lepši konec.«