Znameniti arhitekt

»Velesejem je bil ključen [...] element slovenskega gospodarskega in kulturnega življenja med obema vojnama, ki je pomembno prispeval [...] k oblikovanju meščanske identitete. Pomen prestolnice in potrebe, da se umesti na zemljevid pomembnih evropskih mest, se je odražal tudi v izbiri imena ljubljanski, ne slovenski velesejem.«

Članek temelji na prispevku Naročniška vizija in kulturna reprezentacija meščanstva na primeru Ljubljanskega velesejma v Acta historiae artis Slovenica, 29/2, 2024 ter Slovenskem biografskem leksikonu.

Dr. Krmelj omenja, da so obiskovalci imeli na voljo brezplačne povratne vozovnice za vlak in znižano vstopnino. Prevozne olajšave za potnike in blago, namenjeno na Ljubljanski velesejem, so dovolile tudi nekatere tuje države: leta 1933 npr. Avstrija, Bolgarija, Češkoslovaška, Grčija, Italija, Madžarska, Nemčija, Poljska in Romunija.

»Sprva [je pokrovitelj bil] minister za trgovino in industrijo (l. 1921 Mehmed Spaho in l. 1922 Osman Vilovit). Zaradi naraščajoče gospodarske pomembnosti je leta 1923 pokroviteljstvo [...] prevzel kralj Aleksander I., ki ga je po atentatu leta 1934 zamenjal kralj Peter II. [...] Leta 1937 je kraljica Marija velesejem obiskala sama. V družbi Franje Tavčar si je ogledala novinarsko razstavo, misijonsko razstavo Indija in likovno razstavo umetnic male antante.« (Glej Uspehi strica Francla, Maistrove ofenzive in Janez Bleiweis.)

Arhitekt Josip Costaperaria je bil znan že pred velesejmom, se je pa na ta način zagotovo še bolj uveljavil med ljubljanskim meščanstvom. Po gimnaziji v Zagrebu je študiral arhitekturo na Dunajski Technische Hochschule, a je slednjega – podobno kot Japica – moral prekiniti zaradi predčasne smrti obeh staršev in je s sestro za nekaj časa vodil domače posestvo. (Glej Pogačnikovi in Gospodarstveni vzpon Podnarta.) Pozneje se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti Dunaj (Akademie der bildenden Künste). Tudi tega študija ni dokončal. Konec prve svetovne vojne je dočakal kot komandant Zaloga pri Ljubljani.

Pozneje se je preselil v Ljubljano, kjer se je 1919 zaposlil na gradbenem oddelku uprave Južne železnice. Nekaj let pozneje je postal vodja tehničnega oddelka Jadranske banke in delal na gradbiščih po vsej kraljevini SHS. Tako je na primer zgradil trinadstropno stanovanjsko hišo na Resljevi cesti 35 v Ljubljani, izdelal projekt za zazidavo in preureditev kolodvora v Zagrebu, meščansko deško šolo v Postojni, Živnostensko banko in prenovo tiskarne Edinost, obe v Trstu. Za Jadransko banko je vodil gradnjo palač v Zagrebu in Beogradu, hišo v Celju in manjše poslovalnice. Njegova dela so hiša Šuklje na Beethovnovi 2 in hiša Dular na Dvořakovi 10 v Ljubljani ter tudi vile Moskovič (Tobačna 8, danes Levstikova 15), Pirkmajer (Vrtača 9 in Levstikova 20, danes Vrtača 11), Pavlin (Levstikova 29, danes št. 13), Keršič in Perhavec. Zasnoval je prvi modernistični blok, imenovan Šahovnica (Vrtača 4 in 6). Leta 1933 je načrtoval penzion Alpe za družino von Pongratz in vilo Sončnica za župana Ivana Hribarja 1936 na Bledu, poslopja kneza Auersperga na Kočevskem (1939), malo počitniško vilo na Rabu za strica Cirila (1941) ter prenovo sodnijske palače v Ljubljani, Tavčarjeva 9. (Glej Trdne kmečke rodbine, Slovenske podjetniške dinastije, Franckovi in bančništvo in Gradnja velesejma.)

Podobno kot stric Ciril je bil tudi Costaperaria član številnih natečajnih komisij, društev in klubov, med drugim Rotary kluba Ljubljana.