Kaotična drugačnost

Potopis zaključujem z Neapljem samim. Njegova kaotična narava je bila razlog, da se nismo odločili za bivanje v njem. Glavno mesto dežele Kampanija ima 900 tisoč prebivalcev, v metropolitanskem območju s predmestji in naselji, ki se držijo eno drugega in se raztezajo trideset kilometrov daleč, pa živi dobre štiri milijone ljudi.

Prva stvar, ki jo opaziš, ko v Neapelj prideš iz zelo čiste Slovenije, so smeti. V mestu so smetnjaki velikokrat polni, in ker jih ne izpraznijo pravočasno, jih prebivalci obložijo s kupi smeti. Ob cestah so smeti, ki jih nihče ne pobere, in po njihovi zbledelosti sodeč tam ležijo že mesece, če ne dlje. Če bi se v Neaplju odločili izvesti čistilno akcijo, bi lahko trajala vse leto, ne le en dan kot v Sloveniji.

V Neaplju je smeti veliko, a povsod jih ni toliko kot na fotografiji. / Foto: Peter Košenina

Poglavje zase je tudi neapeljski promet. V križiščih brez semaforjev je prometnih znakov toliko kot pri nas, a jih nihče ne upošteva, ker v gneči z upoštevanjem pravil ne bi prišli nikamor. Vsi vozniki malo izsiljujejo, a tudi popustijo, če si dovolj odločen in tudi sam izsiliš njih – in promet teče presenetljivo tekoče. Ko si kot voznik del prometnega kaosa, se ti zdi, da se Neapeljčanom ves čas mudi in da si jim v napoto. Na ozkih ulicah starega mestnega jedra avtomobili niso pogosti, saj je prostora dovolj le za najmanjše med njimi. Kljub temu je gneča velika. Na obeh straneh ulic je nešteto picerij, slaščičarn in prodajaln spominkov. Industrija spominkov še danes živi od nogometaša, ki je nogometni klub Napoli leta 1987 prvič popeljal do naslova italijanskega prvaka, Diega Armanda Maradone. Ena od zanimivosti Neaplja je ulica Via San Gregorio Armeno, znana tudi kot Ulica jaslic. Tam prodajalne obiskovalcem ponujajo ročno izdelane figure, ki sodijo v klasične jaslice, pa tudi take, ki so odsev domačega in mednarodnega političnega in zabavnega dogajanja.

Trgovine s spominki največ zaslužijo z izdelki, povezanimi z Diegom Armandom Maradono. / Foto: Peter Košenina

Neapelj slovi po neapeljski pici, tisti tanki s puhastim robom in obloženi z rdečo omako iz svežega paradižnika, belo mocarelo in zeleno baziliko. Ko je kraljica Margerita leta 1889 obiskala mesto, naj bi lokalnemu peku pic Raffaeleju Espositu naročila, naj ji pripravi nekaj posebnega. Spekel je pico v barvah italijanske zastave in jo poimenoval po kraljici, ki ji jo je postregel. Cene pic se v vseh restavracijah začnejo pri petih evrih.

Neapelj je mesto, ki ga moraš obiskati brez predsodkov in pričakovanj. V veliko pogledih je noro drugačen od krajev, ki smo jih vajeni, a na drugi strani iskren in poln prijaznih ljudi. Je tudi prava zakladnica umetnosti, za katero pa nam je žal zmanjkalo časa. Še se vrnemo!

Ulice starega dela Neaplja so polne. / Foto: Peter Košenina