Brina deset let po operacijah (1)

Pisali smo že o Brini Slivniker iz Vaš, danes že dekletu, katere življenje zaznamuje tudi cerebralna paraliza. Spomladi 2016, ko je bila stara tri leta in pol, je bila operirana v Združenih državah Amerike na otroški kliniki v St. Louisu. Prestala je tri operacije. Od takrat je minilo deset let. Njena mama je opisala današnje stanje.

Vesela je, da je Brina od takrat naredila velike korake naprej. »Za vsakim korakom je zgodba, ki je drugi ne vidijo. Včasih se mi zdi, da Brinino zgodbo pripovedujem že leta. Pa vendar je vsako leto drugačna. Ker Brina raste. Ker se njeno telo spreminja. In ker se z njim spreminjajo tudi izzivi, s katerimi se srečuje,« poudarja Špela Sobočan.

Cerebralna paraliza je del Brininega življenja in jo bo spremljala vse življenje. »To pa ne pomeni, da napredek ni mogoč. Prav nasprotno. Z rednimi terapijami, vajami in ogromno vztrajnosti lahko ohranja in izboljšuje sposobnosti, za katere se mora truditi veliko bolj kot večina njenih vrstnikov. Naše življenje spremljajo terapije, pregledi, vaje, poti med Slovenijo in Združenimi državami Amerike, nešteto prevoženih kilometrov, odrekanje, bolečine, strahovi, pa tudi veliko upanja,« pravi njena mama.

Dodaja, da danes ljudje vidijo Brino, ki hodi s pomočjo palic. Vidijo njene korake. Vidijo palice, ki ji dajejo oporo. »Za vsem tem so leta dela, ki so bila potrebna, da danes te korake sploh lahko naredi. Brina do tega, kar zmore danes, ni prišla čez noč. In do tega ni prišla s pomočjo robotskih naprav ali električnega vozička. Vse, kar je dosegla, je gradila s svojim trudom, vsakodnevnimi terapijami, vajami in neverjetno vztrajnostjo. Svoje mišice je krepila dan za dnem. S svojim telesom, s svojo močjo in z neštetimi ponovitvami gibov, ki so za večino ljudi nekaj povsem samoumevnega, zanjo pa so zahtevali ogromno napora, zbranosti in potrpežljivosti. Nič ji ni bilo podarjeno. Za vsak napredek se je morala potruditi. Za vsak nov gib. Za vsak bolj stabilen korak. Za vsako sposobnost, ki jo ima danes. Njene mišice niso postale močnejše same od sebe. Njena hoja se ni izboljšala brez dela. Za vsakim njenim korakom vidimo ure in ure terapij, dneve, ko jo je bolelo, pa je vseeno nadaljevala. Vidimo utrujenost, padce, ponovne poskuse, vaje, ki jih je ponovila neštetokrat. Nikoli ni nehala poskušati.«

Letos je Brina pokazala še nekaj, kar je njene bližnje posebno ganilo. Iz globoke vode je plavala proti obali. »Zanjo je bil to velik dosežek. Zelo težko namreč hkrati usklajuje delo rok in nog. Njeno plavanje proti obali za nas ni bilo samo plavanje. Bil je še en dokaz, koliko Brina zmore, ko ima priložnost, podporo, čas in ustrezne terapije. Podobno smo občutili tudi, ko se je udeležila pohoda na grad Strmol,« poudarja Špela Sobočan.

Zavedajo se, da pri cerebralni paralizi doseženi napredek ne pomeni, da je pot končana. »Brina raste in njeno telo se spreminja. Z rastjo prihajajo novi izzivi in nove skrbi. Nekaj, kar je bilo včeraj lažje, je lahko danes težje. Zato sposobnosti, ki jih je z ogromno truda pridobila, niso nekaj, kar bi lahko preprosto vzeli za samoumevno. Treba jih je ohranjati. Trenutno je naš veliki cilj, da jih Brina ohrani, in če bo mogoče, še izboljša svojo hojo ter bi se lahko izognila novi zahtevni operaciji,« še pove Brinina mama.

(Se nadaljuje)