Fran Serafin Lakmayer (2)

Fran Lakmayer je obvladal šest jezikov in preštudiral vso dosegljivo svetovno čebelarsko literaturo. Na tem znanju je nastajala knjiga Umni čebelar na 250 straneh, ki jo je razdelil na dva dela, prvi del Splošno čebelarstvo in drugi del Napredno čebelarstvo. Mohorjeva družba v Celovcu je prvi del izdala leta 1907, drugi del pa leta 1908. Za takratne razmere je bila knjiga obsežna, predvsem pa velja še danes za prvo sodobno čebelarsko knjigo v slovenskem jeziku. Izšla je v nakladi 84.389 izvodov in zagotovo tako visoke naklade ne bo doživela nobena slovenska čebelarska knjiga.

Knjigo je imela skoraj vsaka slovenska čebelarska hiša. Z njeno pomočjo so začeli čebelarji spreminjati in izpopolnjevati svoj način čebelarjenja. V zelo kratkem času so skoraj vsi v celoti prešli na čebelarjenje v novih panjih s premičnim satjem. Mnogi zapuščeni in napol podrti čebelnjaki so se začeli obnavljati in čebelarstvo je zacvetelo. Knjiga je bila našim čebelarskim predhodnikom res zanesljiv svetovalec in še danes jo je mogoče uporabljati in se iz nje kaj naučiti.

S svojimi strokovnimi in poučnimi članki je sodeloval vse od leta 1901 tudi v Domoljubu, češkem Včelarju, hrvaški Pčeli in Slovenskem čebelarju. V njem je izšla poleg mnogih strokovnih člankov njegova poučna povest Čebelarji v Ljubočah, ki je bila prevedena 1930 leta tudi v hrvaški jezik in objavljena v Pčeli. Njegove misli, da je treba biti do narave ponižen, se stalno učiti, izpopolnjevati v znanju, poslušati tudi mnenja drugih, niso pomembne samo za čebelarje in za njegov čas, ampak za vse ljudi in za današnji čas.

Da je bil Fran Lakmayer ne samo sposoben čebelar, ampak tudi dober gospodarstvenik, kulturni in športni voditelj ter duhovni svetnik, potrjuje dejstvo, da je takoj ob prihodu v Preddvor postal predsednik Katoliškega izobraževalnega društva v vasi. Za pevski zbor je pridobil novega nadučitelja Jožefa Mahniča, da je kot odličen glasbenik postal organist in pevovodja.

Leta 1910 je Lakmayer v svoji kroniki zapisal: »Sem župnik, sem kaplan, predsednik krajevnega šolskega odbora, krajevni šolski nadzornik, občinski odbornik, blagajnik Hranilnice in posojilnice, režiram gledališke igre in sem predsednik, tajnik in zapisnikar Katoliškega izobraževalnega društva.«

V vseh letih je bilo odigranih veliko gledaliških iger, ki jih je sam režiral, tudi po tri na leto, razen v času prve svetovne vojne, ko je kulturna dejavnost zamrla, po vojni pa postala spet zelo živahna.

Po vojni je bil Lakmayer ustanovitelj telovadnega društva Orel. V juniju 1922 je organiziral prvi orlovski tabor in nastop na orlovski akademiji, v letu 1924 pa še dve akademiji, udeležili so se tudi državnih predstav. Dva člana društva Orel sta bila celo na katoliškem shodu v Bonnu.