Okno v preteklost Šenčurja

Na god farnega zavetnika svetega Jurija, ko je v Šenčurju tudi občinski praznik, je Blagnetova hiša odstrla pogled v podobo domačega kraja na prehodu iz obdobja, ki sta ga zaznamovala tradicija in kmečki ritem življenja, v modernejši Šenčur. Simbolično to nakazuje tudi naslov nove razstave: Od sv. Jurija do Šenčurja – fotografije in razglednice (1890–1990). Koordinator je bil Gregor Kopač, pri predstavitvi identitete in dediščine Šenčurja pod okriljem Občine Šenčur pa so sodelovali še Peter Vidmar, Dragica Markun, Dejan Osterman, Jožko Markun, arhidiakon Urban Kokalj, Andrej Snedic, Slavica Okorn-skupina Opus, Slavica Bučan, Slavka Weisseisen, Petra Paulini in župan Ciril Kozjek.

Kapelica le na razglednicah

V zgornjem delu hiše, ki že sama predstavlja most med preteklostjo in sedanjostjo, zbrano gradivo prikazuje vsakdanje življenje v Šenčurju, delo, prosti čas, razvoj, arhitekturo, zanimivosti iz katastrskih zapisov in drugih zgodovinskih virov. Posebnost je kip Srca Jezusovega, ki skupaj s kovano ograjo popelje v leta, ko je v središču Šenčurja stala kapelica. »S svojo značilno arhitekturo – odprtimi oboki in kupolasto streho – je simbolno varovala dostop do cerkvenega vhoda in bila eden najlepših arhitekturnih poudarkov trškega jedra. Kot je razvidno z razglednic, je bila nepogrešljiv del vedute našega kraja,« so zavrteli čas nazaj pripravljavci razstave.

Kapelico so pred nekaj več kot sto leti zgradili na mestu, kjer je bila nekoč vaška luža. Slovesni blagoslov, pripravili so ga 25. junija 1911, je že ob štirih zjutraj naznanilo streljanje s topom. Med zvonjenjem vseh cerkva v župniji je igrala Mengeška godba, zbralo se je kar 150 pevcev in se vsesplošno slavilo. Zvečer je bil ves Šenčur, posebej pa novo znamenje, praznično razsvetljen. Dobrih 40 let kasneje, ko je kraj začel doživljati večje urbanistične spremembe – prvi korak je bil posek starodavnega drevoreda kostanjev –, je bila kapelica zaradi širitve ceste porušena. Kip so ob odstranitvi, v kraju je takrat vladalo razburjenje, prepeljali v župnišče.

Na razstavo v Blagnetovi hiši so pripeljali tudi top kalibra 30 milimetrov. Streljanje s topom ob različnih praznikih, prireditvah in slovesnostih, seznanja opis eksponata, izdelanega v dunajski livarni po letu 1889, je bil na vasi ustaljen običaj, ki se ga mnogi spominjajo še danes.

Čas lesenih računal

Na lesenem ganku pod streho budijo spomine, mlajšim generacijam pa približujejo šolske dni v preteklosti, avtentični predmeti iz nekdanjih učilnic, šolski pripomočki, dokumentacija, fotografije ... Prvi zametki poučevanja v Šenčurju so zabeleženi v drugi polovici 18. stoletja, ko so pouk občasno vodili cerkovniki, organisti in duhovniki. Leta 1820 je bila ustanovljena trivialka, enorazredna šola za dečke in deklice, stare med 11 in 14 let. V drugi polovici 19. stoletja, ko je bila uvedena osemletna šolska obveznost, je Šenčur dobil dvorazredno šolsko poslopje, v katerem je učni jezik postala slovenščina. V pregledu mejnikov so poudarili tudi razcvet šolskih krožkov po drugi svetovni vojni, prvo oblikovanje vseh osem razredov brez kombiniranih oddelkov leta 1960, dve leti kasneje začetek gradnje moderne šolske stavbe s telovadnico. Nove prostore, v katerih je bil tudi prvi oddelek vrtca, so odprli leta 1964.

Kopico zanimivih podatkov in podob dopolnjuje kratki animirani film o zgodovini Šenčurja. Ta po besedah Gregorja Kopača predstavlja pozdrav obiskovalcem, ki si razstavo lahko ogledajo ob sobotah med 9. in 12. uro ter 13. in 18. uro. Skupine se lahko dogovorijo za obisk med tednom ali v nedeljo.