Saj sem opazila ... a nisem mogla verjeti!

Ali so igre na srečo kot mamilo? Pravijo, da so odvisnosti od njih še veliko hujše, kot si lahko mislimo. Katjina zgodba to lahko potrdi.

»Mož je bil doma vedno bolj razdražljiv. Če je le mogel, je 'delal od doma'. Pri kosilu je gledal telefon, ponoči je vstajal, zjutraj pa le s težavo zlezel iz postelje. Če sta bili najstniški hčerki glasni, je kričal nanju kot zmešan. Nič več mi ni dajal denarja za gospodinjstvo. Postalo je še huje! Izgovoril se je, da me je lahko sram, ker mislim samo na denar. Svojo plačo sem porabila za položnice in otroka, od njega pa sem poslušala, da bo vse uredil, samo malo časa potrebuje.

Sprva sem mislila, da gre za dolg nekaj tisoč evrov. Že to se mi je zdelo veliko. Predlagala sem, da se usedeva, napiševa obveznosti in narediva načrt, kakšno breme bo nosil on in kakšno jaz, ker sem imela precej višjo plačo od njegove. Ni hotel. Enkrat je trdil, da nima nobenih dolgov, drugič, da jih ima, vendar niso moja stvar. Najhuje je bilo, da je bil po vsakem manjšem dobitku pri igrah na srečo prepričan, da bo kmalu dobil nazaj vse, kar je vložil. Žal je tudi tisto, kar je priigral, spet porabil za nove stave.

Ločitev je predlagal on. Rekel je, da me nima več rad in da si zasluži še kaj od življenja. Priznam, da sem ga v solzah najprej prosila, naj premisli. Sram me je bilo pred kolegi v službi, pred prijatelji, starši.

Potem pa so začele prihajati terjatve, ki jih pred menoj ni več mogel skrivati: opomini, pozivi za plačilo, sklepi o izvršbi, pisma od bank, spletnih igralnic, inkaso podjetij. Ob urejanju premoženja sem izvedela, da so bile vse tri nepremičnine obremenjene z njegovimi krediti in hipotekami. Takrat me je prvič zagrabila panika. Samo pri eni sem bila vpisana kot lastnica polovice. Ta delež ni bil zastavljen za njegove nove obveznosti in mi je pozneje, ob prodaji, vsaj nekaj ostalo. Drugi dve nepremičnini sta bili pisani nanj. O pravnih podrobnostih takrat nisem vedela skoraj ničesar. V moji glavi je bilo vse naše, ker smo bili družina. Šele ob ločitvi sem ugotovila, kako pomembno je, kaj dejansko piše v dokumentih. Od zneskov njegovega dolga, ki so šli v sto tisoče, se mi je zavrtelo.

Z dekletoma smo se odselile v najem. S seboj smo vzele oblačila, postelje, nekaj pohištva in posodo. Starejša hči je bila besna, mlajša je spraševala, ali se bomo vrnile. Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Najemnina je predstavljala največji strošek, tako da sem vsak večer računala, koliko lahko porabimo za hrano in kaj lahko počaka do naslednje plače.

Nekaj njegovih dolgov, ki so padli name, sem odplačevala še šest let. Najbolj mi je bilo hudo, ko sta se hčerki začeli sami od sebe odpovedovati stvarem. Vedeli sta več, kot sem jima povedala.

Starši so mi pomagali, kolikor so lahko. Prinesla sta hrano, plačala hčerkino maturo. Maminih obiskov sem se zelo bala, saj me je nenehno spraševala, zakaj sem bila tako neumna. Pred njo nisem smela niti jokati, saj bi hitro zinila, da pač ležim, kot sem si sama postlala.

Prijavila sem se na več razpisov in po spletu srečnih naključij dobila bolje plačano delo. Začetek je bil naporen. Učila sem se novih stvari, doma pa so me čakali računi in vsakodnevne obveznosti. Toda prvič po dolgem času sem imela občutek, da se nekaj premika na bolje. Sodelavci so bili prijazni, nekateri med njimi so poznali bivšega moža in sem se jim zato verjetno smilila.

Ko sem plačala zadnji obrok, sem spekla torto. To je bilo naše skupno praznovanje. Nisem imela velikih želja. Rada bi imela svoj dom, nekaj prihrankov in možnost, da kupim pralni stroj, ne da bi me zaradi tega bolela glava.

S pomočjo staršev smo našli manjšo leseno vikend hišo. Ni bila nova in marsikaj je bilo treba urediti, a je imela velik, ograjen vrt. Ko smo se preselile, sem bila zadovoljna že zato, ker mi ni bilo več treba razmišljati, ali bo lastnik podaljšal najem ali ne.

Nekdanji mož je medtem zaradi različnih goljufij končal v zaporu. Obsojen je bil na dve leti. Kolikor sem izvedela, si je denar pridobival tudi z obljubami in posli, pri katerih je oškodoval še nekaj znancev z golfa. Nisem spremljala vseh podrobnosti. Želela sem predvsem, da nas pusti pri miru. Hčerki sta njegovo obsodbo težko sprejeli. Po prihodu iz zapora me je najprej poklical in prosil za pomoč. Govoril je, da nima nikogar, da bi rad začel znova in da potrebuje samo nekaj denarja. Rekla sem mu, da mu ga ne bom dala. Nisem se hotela prepirati, zato sem pogovor končala. Mislila sem, da bo razumel. Potem je začela klicati še njegova partnerica, ista ženska, s katero me je varal. Razlagala je, da se valjam v denarju, onadva sta pa reveža. Odgovorila sem ji, da moje finance niso njena stvar. Postala je žaljiva in mi očitala, da sem sebična ter da možu nikoli nisem znala stati ob strani. Potem sta me začela tudi fizično nadlegovati. Najbolj sem se bala za hčerki. Nista bili več majhni, vendar sem ju prosila, naj ga ne spuščata v hišo.

Nadlegovanje sem prijavila policiji, a se ni nič spremenilo. Enkrat mi je nekdo celo dejal, naj se pač preselim drugam, če se ne počutim varno. V službi so opazili, da sem postala panična in prestrašena. Ko sem povedala, kaj se dogaja, mi je sodelavec predlagal psa. Prek znancev sem spoznala Janeza, ki mi je pomagal pri učenju in vsakodnevnem ravnanju z našim dobermanom. Z Janezom sva se za nekaj časa celo zbližala. Prijalo mi je, da je bil nekdo pozoren do mene in da sem lahko govorila tudi o čem drugem kot o težavah. Poskusila sva živeti skupaj, vendar se ni obneslo. Nekdanji mož je ob vsakem prihodu obstal pred ograjo, saj si zaradi psa ni upal priti do vhodnih vrat. Ne trdim, da nas je pes rešil, mi je pa zelo pomagal, saj zvečer lažje zaspim. Še vedno pazim, kdo mi pride blizu, a upam, da bo jutri, če Bog da, morda bolje. Le živcev, ki so mi jih požrle moževe igre na srečo, mi nihče ne bo mogel povrniti.«