Marmorna kraljica

Apuanske Alpe so gorska veriga, ki leži na severozahodu Toskane. Znane so kot marmorne gore in posledično rečemo, da so gore, ki izginjajo. Kamnolomi po tem pogorju delujejo že tisočletja. Iz tega prvovrstnega marmorja so nastale ene najlepših umetnin sveta: Michelangelov David ter njegova Pietà in Mojzes; kot zanimivost: tudi Robbov vodnjak v Ljubljani ima tri moške figure izdelane iz carrarskega marmorja.

Opis današnje ture nas bo odpeljal na drugi najvišji vrh tega edinstvenega pogorja. Povzpeli se bomo na Monte Tamburo, po poti, imenovani Via Vandelli. Pot se imenuje po inženirju Domenicu Vandelliju, gradnja pa datira v čas 1738–1751. Povezava med obalo in notranjostjo je bila zgrajena na strmih pobočjih, inženir je zasnoval številne serpentine, kamnite oporne bloke in tlakovana cestišča. Kljub gradbenemu podvigu pot nikoli ni izpolnila pričakovanj. Bila je prestrma, zahtevna za vozove in pozimi pogosto neprehodna zaradi snega in ledu. Pot v sebi nosi zgodbe o trgovcih, graditeljih in kamnosekih, ki so na tem strmem terenu opravljali ekstremno težaško delo.

Pogled izpod vrha na greben. Igra narave je izjemna. / Foto: Jelena Justin

Izhodišče vzpona je vas Resceto. Iz Kranja je do izhodišča 615 kilometrov. Verjamem, da če si vzamemo nekaj dni dopusta na drugi strani italijanskega polotoka, si bomo privoščili čudovit odklop. Resceto je majhna gorska vas v občini Massa. Njena zgodovina je tesno povezana s pridobivanjem marmorja. Nekoč je bilo to pomembno izhodišče za delavce, ki so odhajali v višje ležeče kamnolome. Na koncu vasi je parkirišče in po makadamski cesti se podamo naprej, kar nas pripelje na začetek tlakovane poti, imenovane Via Vandelli. Pot nosi oznako CAI 35, novejše oznake so tudi CAI 135. Sprva se vzpenjamo po dolini, nad potokom Canale del Resceto, nato pa se začne niz znamenitih serpentin. Te so bile zgrajene tako, da so omogočale premagovanje velike višinske razlike na izjemno strmem pobočju. Ponekod so še vedno vidni prvotni kamniti tlaki, oporni zidovi in skrbno zgrajeni ovinki. Težko si je predstavljati, koliko ročnega dela je bilo potrebnega za gradnjo takšne ceste. Pot se postopoma dvigne nad gozdno mejo. Pokrajina postaja vse bolj odprta, razgledi proti dolini in morju pa vse širši. Nedaleč od trase leži planinska koča Rifugio Nello Conti (1442 m n. m.), do katere vodi kratek odcep. Če nam ni do obiska koče, na razcepu zavijemo levo in se začnemo vzpenjati na sedlo Passo della Tambura (1620 m n. m.), kjer zgodovinska cesta prečka glavni greben Apuanskih Alp. Od tod se odpre pogled na vzhodno stran proti Garfagnani oz. v notranjost Toskane. Na prelazu zapustimo Via Vandelli in se usmerimo proti severu, na južni greben Monte Tambure. Pot postane stezica, dokaj strma, in poteka po skalnatem in travnatem svetu, kjer je potreben zanesljiv korak. Na vrhu se odpre čudovita panorama. Posebej zanimiv je kontrast med belimi kamnitimi pobočji, temnimi zelenimi dolinami in modrino morja.

Za vrnitev je najpreprostejša možnost sestop po isti poti.

Vrh gore Monte Tambura / Foto: Jelena Justin

Za bolj izkušene pohodnike obstajajo tudi krožne različice, ki vključujejo stare marmorne transportne poti, imenovane lizza. Ena izmed njih vodi čez prelaz Passo della Focolaccia in po Lizza Silvia, vendar je tehnično izjemno zahtevna. Najstrmejši odsek doseže kar 90-odstotni naklon, kar pomeni, da se teren na 100 metrov vodoravne razdalje dvigne za 90 metrov. To je že skoraj 42 stopinj! Lizza je označena kot pot 166A.