Rok Lehner je že vrsto let zaposlen kot pogrebnik, zadnja tri leta pa dela tudi kot svetovalec za žalovanje. »To delo me ni naredilo bolj žalostnega človeka, ampak bolj pozornega – na tišino, na ljudi in na trenutke, ki bi jih sicer spregledal,« pravi. / Foto: osebni arhiv
Žalovanje je ljubezen, ki išče prostor
Rok Lehner z Jesenic je svetovalec za žalovanje. Pred dnevom spomina na mrtve smo se pogovarjali o tem, kako lahko pomaga ljudem, ki žalujejo, kakšen proces je žalovanje in kaj ljudje ob izgubi najbližjih najbolj obžalujejo.
Biti svetovalec za žalovanje ne pomeni, da imam pri sebi knjigo z navodili, kako premagati žalost oziroma kako pravilno žalovati. Tega na žalost ni – ni univerzalnega recepta ali formule. Pomeni pa predvsem to, da sem ob človeku takrat, ko se mu poruši svet. Da mu ponudim varen prostor, kjer je lahko točno tak, kot je – brez pretvarjanja, brez strahu pred obsojanjem in brez občutka, da mora biti »močan« za druge. Sem nekdo, ki mu prisluhne, mu pomaga predelati težka čustva ter ga opomni, da so vsi njegovi občutki popolnoma normalni in da v svoji bolečini ni sam.
Ko izgubimo nekoga, ki smo ga imeli radi, se svet resnično ustavi, a le za nas – medtem ko zunanji svet neusmiljeno teče naprej. Pri svojem delu skoraj vsakodnevno opazujem ljudi, ki se jim je svet pravkar sesul. V očeh žalujočega ni vedno joka. Pogosto je tam praznina, zmedenost, občutek telesne odsotnosti tistega, ki ga ni več, ali pa popolna tišina. Življenje se ustavi zato, ker človek izgubi oprijem – roke iščejo nekaj, česar ne morejo več držati. Ob izgubi se ne spremeni le naš vsakdan, ampak se poruši celotna struktura našega notranjega sveta in smisla.
Žalovanje ni enostavna pot z jasnim začetkom in koncem, ampak je zelo dinamičen, valovit in globoko oseben proces. Nima urejenega urnika ali stopenj, ki bi jih človek kljukal po vrstnem redu. En dan imaš občutek, da si malo zadihal, naslednji dan pa te nepričakovano preplavi val žalosti – morda ob kakem vonju, pesmi ali praznem stolu ob mizi. Ljudje me pogosto vprašajo, kako dolgo traja. Resnica je, da žalovanje nima roka trajanja. Ne konča se po enem letu, ko pretečejo vse prve obletnice in prazniki. Žalovanje ni nekaj, kar »preboliš« ali pustiš za sabo, kot da se ni nič zgodilo. Bolečina ne izgine, ampak mi sčasoma zrastemo okoli nje. Žalovanje traja toliko časa, kolikor traja naša ljubezen do tistega, ki smo ga izgubili – le da se iz ostre bolečine počasi preoblikuje v tiho spominjanje in hvaležnost za vse, kar je bilo.
Zagotovo je največ, kar lahko naredimo za nekoga, ki žaluje, da smo tam, da smo preprosto prisotni. Da si upamo stopiti k njemu, ga objeti in mu dovoliti, da je točno tak, kot je. Včasih želimo z besedami popraviti nekaj, česar se ne da popraviti. Žalujoči potrebuje našo prisotnost in zavedanje, da v tem ni sam. Pomembno je, da mu pustimo obujati spomin na pokojnika, četudi se nam zdi, da ga s tem pahnemo v še večjo žalost. S tem ko se skupaj z njim spominjamo njemu ljube pokojne osebe, ji tudi mi damo pomembnost in priznavamo to veliko izgubo. Pomagajo tudi povsem preprosta dejanja: da mu skuhamo kosilo, mu priskočimo na pomoč pri vsakodnevnih opravilih ali pa ga le pokličemo in vprašamo, kako je danes.
Največja napaka, ki jo nehote naredimo, je umik. Ker sami čutimo nelagodje in ne vemo, kaj bi rekli, se raje obrnemo stran ali pa se žalujočemu izogibamo, kar v njem le še poglobi občutek osamljenosti. Druga velika napaka so prazne tolažbe, kot so: Saj bo s časom boljše; Moraš biti močan zaradi otrok; Saj je vsaj dočakal lepo starost. Takšne stavke izrečemo z dobrim namenom, a v resnici z njimi le zapiramo vrata čustvom. Žalujoči ne rabi napotkov, kako hitreje čez to, ampak nekoga, ki se ne ustraši njegove bolečine in ostane ob njem tudi takrat, ko se drugim zdi, da bi že moralo biti vse v redu.
Na žalost se ne. O smrti in žalovanju še vedno raje molčimo ali pa ju potiskamo na rob, kot da se nas to ne tiče. A pogovor o smrti ni nekaj mračnega – je pravzaprav pogovor o življenju. O smrti se ne pogovarjamo dovolj prav zato, ker nas straši. A ko opomnim na minljivost, tega ne delam zato, da bi ljudi prestrašil – ampak da bi jih prebudil. Dnevno opazujem, kako se obremenjujemo s stvarmi, ki jih smrt sploh ne bi dala na seznam: zaradi komentarja, ki nas je prizadel, računa, ki zamuja dva dni, ali tega, kaj si nekdo misli o nas. Če bi se o smrti pogovarjali bolj odprto in brez tabujev, bi se zavedali, da nam noben dan ni zagotovljen. Zato žalovanje in smrt ne smeta biti tabu.
Žalovanje je v resnici le ljubezen, ki išče prostor, kjer bi lahko bila. Ko izgubimo nekoga, ki ga imamo radi, ostane tišina, ostane praznina – in ostane ljubezen, ki nima več kam iti. Nekomu, ki žaluje, ne bi dajal praznih tolažb ali naučenih stavkov. Rekel bi mu predvsem to: »Tukaj sem. S tabo sem. Okej je, če nisi okej. Ni ti treba biti močan in ni ti treba igrati, da si v redu.« Žalovanje ni nekaj, kar preprosto mine. Je proces, skozi katerega se učimo živeti z izgubo, dan za dnem. Ljubezen, ki smo jo imeli, nikoli ne izgine – le spremeni obliko in postane del nas.
Po mojih izkušnjah ljudje ob izgubi skoraj nikoli ne obžalujejo materialnih stvari ali neopravljenega dela. Najbolj obžalujejo neizrečene besede in neizkoriščen čas. Obžalujejo zamujene objeme, neodgovorjene klice in trenutke, ko so mislili, da imajo še neskončno časa. Obžalujejo, da so se prepirali zaradi nepomembnosti, da so gojili zamere in da so živeli, kot da minljivost velja le za nekoga drugega. Zavedanje minljivosti nas uči prav tega: ko nekdo odide, ugotovimo, da bi dali vse na svetu le še za en sam skupni trenutek. Zato z besedami, objemi in resničnim življenjem ne odlašajmo – kajti tisto, kar resnično šteje, je tukaj in zdaj.
