Najboljše poti so še pred njo

Šestdeset let življenja. Štirideset let zakona. Koliko prevoženih kilometrov, prehojenih poti, neprespanih noči, nepričakovanih srečanj in zgodb, ki jih ni mogoče spraviti v noben potovalni kovček? Klavdija Zorman, za prijatelje Klara, bi jih lahko pripovedovala do jutra. Nekatere je ob praznovanju jubileja na domačiji svoje prijateljice Darje Tajč na Pšati delila s pisano druščino prijateljev, sorodnikov in sopotnikov.

Svet zanjo še zdaleč ni osvojen. Še vedno jo zanima, kaj se skriva za naslednjim ovinkom. Namesto da bi seštevala dosežke, raje odpira nova vprašanja. »Ne vem, kaj vse me še čaka, vem pa, da nočem nehati biti radovedna,« nam zaupa svoje življenjsko vodilo.

Ljubezen ni parkirno mesto

Štirideset let zakona z Boštjanom je Klaro naučilo, da prava ljubezen ni lastništvo in da ni treba vedno gledati v isto smer. Ljubezen potrebuje pogovore, kompromise, odpuščanje in vztrajnost, pa tudi prostor za lastne sanje, želje in poti.

»V ljubezni ne smemo pozabiti nase,« poudarja. Lahko ljubiš, spoštuješ skupno zgodbo in hkrati ostajaš ti – s svojim motorjem in potmi, ki jih želiš še prevoziti. Ni treba, da oba sedita na istem sedežu. Pomembno je, da se znata vedno znova srečati.

Po štirih desetletjih na pošti, kjer je slovela po prijaznosti, je danes upokojena, a še zdaleč ne na cilju. Družina – Boštjan, hči Pia, sin Matic, vnukinja Dalia – ter prijatelji ostajajo njena opora in zavetje, od koder se najraje odpravlja novim zgodbam naproti.

Brez popolnega vremena

Klara ne verjame v čakanje na idealne okoliščine. Na popolno vreme, pravi trenutek, dovolj denarja ali čudežno sproščen koledar. Življenje ima neprijetno navado, da med čakanjem teče naprej. Zato ga je treba živeti tudi takrat, ko načrti niso brezhibni in ko se človek kdaj zmoti.

»Rada bi ustvarjala spomine, se smejala, ljubila, potovala in se kdaj tudi zmotila!« pravi. Nadvse osvobajajoča misel v svetu, kjer si mnogi tako prizadevajo vse narediti prav, da si pozabijo privoščiti kakšno prikupno napako.

Klara je namreč že zdavnaj ugotovila, da se najboljše zgodbe pogosto začnejo tam, kjer se končajo natančni načrti. Na motorističnih poteh jo privlačijo ljudje, narava in nepričakovani ovinki. Tudi možnost, da se človek kdaj izgubi – in prav zato kaj novega najde. Brez nenehnega preverjanja zaslonov, z več zaupanja v občutke, ljudi in svet okoli sebe.

Na potovanjih je srečevala ljudi različnih kultur in navad – povsod jo znova nagovarjajo srčnost, iskrenost in pripravljenost pomagati. Nasmeh ji pomeni več kot tisoč besed. Včasih je to tudi ves slovar, ki ga človek potrebuje.

Šola še ni končana

Ko govori o bogastvu svojega življenja, ne našteva držav in kilometrov, temveč ljudi. Prijatelje, s katerimi potuje po svetu, nekdanje sodelavce s pošte, sorodnike in motoristične prijatelje iz Moto kluba Kevder. Ganeta jo njihova bližina in spoznanje, koliko lepih ljudi je prišlo v njeno življenje z vseh vetrov.

»Leta tečejo, zgodbe se nabirajo, prijateljstva pa so tisto bogastvo, ki ga ne kupiš z nobenim denarjem,« pravi. V teh besedah je tudi nekaj hvaležnosti za vse, kar je bilo, in radovednosti za vse, kar še pride.

Šestdesetletnica tako ni njena inventura, temveč prej nekakšen postanek ob cesti. Čelada je lahko za trenutek odložena, motor ugasnjen, toda svet se medtem ne neha vrteti. »Svet je moja učilnica, življenje moja pot in jaz radovedna učenka,« sklene Klara. Za naslednjim ovinkom jo čakajo smeh, ljubezen, prijatelji in nepredvidljive prigode – prava pustolovščina se šele začenja.