Tetka

»Pred tremi leti me je tvoja teta sredi noči poklicala. Rekla je: 'Jacques, moraš priti podpisat moj mrliški list.' Prepoznal sem njen glas. Ni se mi zdelo, da se ji blede, ampak bila je slišati zelo zaskrbljena. Odpravil sem se na ulico Pasteur in čakala me je na pločniku pred svojo trgovino, ob njej pa Louis Berthéol. Ko sem v temi zagledal njuni dve silhueti, priznam, da me je spreletel srh. Kot bi gledal dva duhova. Brez besed smo vstopili v hišo. Tvoja teta je bila vsa bleda. Še nikoli je nisem videl v takem stanju. Ničesar ni hotela povedati o ženski, pri kateri sem lahko le ugotovil, da je umrla v sobi, ki si jo imela ti vedno za svojo. Ne vem, ali je izraz 'nečakinjina soba' primeren. Toda tam, v tvoji postelji, je ležala mrtva ženska. Bila je pod rjuhami. Najbrž srčni infarkt. Popolnoma nič ni kazalo na sumljivo smrt. Ne na zastrupitev z zdravili, ne na sledi udarcev. Tega sem vajen, veš. Podpisal sem že marsikateri mrliški list in dovoljenje za pokop. In videl sem marsikaj sumljivega, marsikoga, ki je 'padel po stopnicah'. / Ženska je imela kakih šestdeset let. Rekel bi, da približno toliko kot tvoja teta. Ampak predvsem ... mislim, da me še nikoli v življenju ni bilo tako strah. Morda ne strah, ampak silno nelagodno sem se počutil. Pa me poznaš, podeželski zdravnik vse doživi, vse vidi, vse preživi. Vstopi v vsak dom. Ob vsaki uri dneva ali noči. Vidi prsi, riti, vročice, grla, rake, prikrite nosečnosti, besnila, izpahnjena ramena, starce, dojenčke, obupane ljudi, ljudi na koncu, ni da ni. Začel sem leta 1974, pod Giscardom. Lahko bi napisal svoje spomine, ampak to bi vse samo dolgočasilo in predvsem mi nihče ne bi verjel. Hočem ti povedati, da me je tistega dne v nelagodje spravilo to, da je bila ženska, ki je ležala v postelji, Colette. Njena dvojnica pa je stala poleg mene in gledala v prazno. Moral sem sesti, da se mi ne bi zvrtelo. Kar se mi še nikoli ni zgodilo. Čez čas sem zmogel reči le: 'Pojasni mi.' Na kar mi je odgovorila: 'Ni kaj pojasnjevati. To noč sem umrla v tej postelji. Louis bo poskrbel za moj pogreb.' Potem je stopila k pokojnici, jo nežno poljubila in ji zašepetala: 'Bodi brez skrbi, zdaj bo vse v redu.'« (str. 149–150)

Kdo je torej ženska, ki leži v postelji, in kdo tista, ki pokliče zdravnika in umrlo vpričo njega poljubi? Mrtva naj bi bila Colette, »tetka« pripovedovalke te zapletene in zelo lepe zgodbe, polne subtilnosti. A zdravnik ve, da je Colette tista, ki ga je poklicala in jo že dolgo pozna, vendar ta vpričo njega trdi, da je pokojna in leži v postelji … Več oziroma vse boste izvedeli, ko to debelo, a hitro berljivo knjigo vzamete v roke in jo preberete.

Valérie Perrin, Tetka, roman, prevedel Luka Novak, Vida, Ljubljana, 2026, 752 strani