Pet desetletij spominov na rudnik

Todraž – »Hvala in srečno, uranarji.« Besede, ki so nekoč spremljale rudarsko slovo, so se znova slišale ob srečanju nekdanjih zaposlenih Rudnika urana Žirovski vrh. Pet desetletij po ustanovitvi Rudnika urana Žirovski vrh so obujali spomine na delo pod zemljo in moč tovarištva, ki se splete med rudarskimi »kameradi«. Srečanje so pripravili v poklon preteklosti, ki je močno vplivala na življenje Gorenje vasi in celotne Poljanske doline. Ob fotografijah, rudarskih zgodbah in spominih so obudili čas, ko je podzemlje Žirovskega vrha povezovalo več sto ljudi in pomembno spreminjalo podobo Poljanske doline.

Od skromnih začetkov do sodobne tehnologije

Leta 1976 so raziskave na Žirovskem vrhu pokazale dovolj velike zaloge urana in tako je bil 9. septembra tega leta Rudnik urana Žirovski vrh vpisan v sodni register. Prvega januarja naslednje leto se je v podjetju zaposlilo prvih šest delavcev, prvega rudarja pa so zaposlili 1. marca 1977. V matični knjigi rudnika se je čez leta zvrstilo 719 zaposlenih. Kopanje rude je steklo leta 1982, v osmih letih pa so izkopali približno 630 tisoč ton uranove rude, iz katere so pridobili 452 ton uranovega koncentrata.

Geolog Alojzij Pavel Florjančič se spominja skromnih razmer, v katerih je kot mlad strokovnjak začel svojo poklicno pot. »Delo je bilo zahtevno, a obenem strokovno zanimivo.« Sčasoma je prevzel delo glavnega geologa v jami. »Žal je ta rudnik na Gorenjskem, tako da je vse bolj 'škrto' – rudnik ni niti velik niti bogat, pa vendar primeren za izkoriščanje, kar smo dokazali leta 1990, ko smo prepolovili ceno našega produkta, uranovega koncentrata, in dosegli polno proizvodnjo.« Pomembno vlogo pri razvoju je imel tudi Andrej Pisk, tehnični vodja in eden ključnih strokovnjakov. »Delo pod zemljo je naporno, a s sodobnejšo opremo je počasi postalo humanejše,« je pojasnil in poudaril pomen usposobljenih rudarjev, s katerimi so zagotovili dokaj varno proizvodnjo v jami. Zato so organizirali tudi šolo za rudarje in usposabljanje za delo s posameznimi stroji, imeli so tudi vajence in štipendiste. »Delo pod zemljo je specifično, vedno se lahko zgodi kaj nepredvidenega. Kljub temu med rudarji v našem rudniku ni bilo smrtnih žrtev.« Na težke začetke dela v rudniku, ko je bilo treba s pomanjkljivim orodjem prijeti za vsako delo, je spomnil tudi vodja vzdrževanja elektroinštalacij Stane Šopar.

Svoje spomine na Rudnik urana Žirovski vrh so z zbranimi delili (z leve): Alojzij Pavel Florjančič, Andrej Pisk, Stane Šopar, Ciril Alič, Hiacinta Klemenčič in Peter Dolenc. / Foto: Matic Zorman

A za nekdanje zaposlene rudnik ni bil le delovno mesto, ampak skupnost. Ciril Alič se spominja mladega, zavzetega kolektiva, v katerem so bili sodelavci pripravljeni stopiti skupaj. »V rudarstvu je med sodelavci posebna povezava. Zaupali smo drug drugemu in držali skupaj.« Rudnik, je spomnil, je močno vplival tudi na življenje v okolici. Z njim so prišla nova delovna mesta, stanovanja, izboljšana cestna infrastruktura in nova znanja. V najboljših letih je zaposloval več sto ljudi. »Rudnik je dolino odprl v svet,« je poudaril Alič.

Konec je prišel čez noč

Ko je prišla odredba, da je treba rudnik ustaviti, je bil to za zaposlene velik šok. »Zaustavitev je bila nenadna, čeprav smo jo po tihem pričakovali. Rudarji, ki so bili zelo navezani na rudnik, na jamo, so s težkim srcem sprejeli odločitev,« se spominja takratni direktor Peter Dolenc. Po njegovi upokojitvi leta 2012 ga je nasledila Hiacinta Klemenčič, ki se je v zadnjih trinajstih letih posvetila predvsem dokončnemu zaprtju rudnika in zahtevni sanaciji območja.